EAEA je tej temi posvetila svojo letno konferenco
Združenje EAEA se je pri svoji članicah že marca letos pozanimalo, kakšne posledice imajo zaostrene zdravstvene razmere na IO. Sodelovali smo v njihovi anketi in o tem tudi napisali članek. Ključno sporočilo je bilo, da se po najboljših močeh prilagajamo novim okoliščinam in da se ne damo. Veliko bolj poglobljeno je s sodelavci delovanje skupnosti IO v času prvega vala covida-19 preučila dr. Tanja Možina ter evalvacijo predstavila na nedavnem LPoIO 2020. Iz prispevka je bilo razbrati tudi spoznanja in priporočila za drugi val, ki nam že vse od druge polovice oktobra pošteno greni življenje.
Vmes pa je bilo obdobje, ko se je še dalo v omejenih okoliščinah družiti, se učiti, ustvarjati in celo praznovati. Izkoristili smo ga za izvedbo jubilejnih TVU 2020. Kako nam je to uspelo, so nas pobarali iz EAEA, ko so nas povabili k deljenju svojih izkušenj z udeleženci Virtualne letne konference EAEA. Ta je pod naslovom ‘Doseganje ciljnih skupin (outreach) in dostopnost izobraževanja odraslih’ potekala 19. in 20. 11. ter prek platforme Zoom pritegnila okrog 130 sodelujočih.
Smo še vedno (učeča se) skupnost?
To vprašanje je bilo rdeča nit delavnice, v kateri sva svoja festivala učenja predstavljali Kay Smith iz Learning & Work Wales ter avtorica članka v imenu soustvarjalcev letošnjih TVU. Pri tem sem se opirala na odgovore devetnajstih (od šestintridesetih) koordinatorjev TVU na anketo o izpeljavi festivala pod vplivom covida-19.
Enostavno je bilo predstaviti nacionalno odprtje, saj so bili vsi prispevki vnaprej posneti in so se vrteli avtomatsko z minimalnim uvodnim in zaključnim besedilom. Udeležence sem povabila, naj si jih ogledajo na angleški spletni strani odprtja, kjer so te nadvse zanimive in navdihujoče vsebine podnaslovljene.
Zdaj je strokovno srečanje prek Zooma nekaj povsem običajnega, 15. 9. pa je bil Andragoški kolokvij oziroma učno srečanje predstavnikov skoraj vseh evropskih držav za nas precejšen izziv. Prestali smo ga z odliko, kar so nam priznali sodelujoči, tako pa smo čutili tudi sami. Več v članku.
Največjo radovednost pa je vzbujalo vprašanje, kako smo pripravljali in izpeljali lokalne dogodke v živo ali pa v kombinaciji z virtualnimi. S premikom TVU iz maja v september smo dosegli, da smo delovali v času, ko so bili protokoli že bolj dorečeni. Kljub temu smo se soočali z negotovostjo. A smo jo sprejeli, se ji prilagodili, združili moči in sklenili, da nas novi koronavirus ne more ustaviti. Znotraj omejitev, ki so v teh petih tednih postajale vse bolj utesnjujoče, smo poiskali ustvarjalno svobodo. Obiskovalce smo prosili, naj se prijavijo vnaprej. Oblikovali smo manjše skupine in dogodke izpeljevali v več zaporedjih. Na srečo so bili ti tedni sončni, zato je bilo mnogo dogodkov izpeljanih na prostem, na več prizoriščih in včasih tudi brez udeležencev – ker smo jih želeli le posneti. Povsod smo upoštevali varnostne predpise (maske, razdaljo, razkuževanje, dovoljeno število obiskovalcev – tedaj 50 …). Še več pozornosti kot prejšnja leta smo posvetili motivaciji partnerjev. Nekateri so se ustrašili razmer in so sodelovanje odpovedali. Po drugi strani so se pojavili novi, prožni in zavzeti izvajalci dogodkov. Mreže TVU na lokalni ravni so se morda malce zmanjšale, a skupno kljubovanje covidu-19 jih je okrepilo.
Zgodba o uspehu je imela veliko obrazov
Namesto interakcij so prevladale posamične akcije, ki pa jih je povezovala rdeča nit, na primer skupni slogan Učim se, torej sem. Po vsebinski plati so dogodki nagovarjali digitalne spretnosti, zdrav življenjski slog, osebni razvoj, trajnostno naravnanost do naravne in kulturne dediščine, branje, odnose, potovanja, kuhanje, šport in še marsikaj. Dokaj pričakovano, mar ne? Več je bilo digitalnih oziroma virtualnih pristopov – tako v pripravljalni kot tudi izvedbeni fazi. Dogodke smo snemali in jih objavljali v različnih medijih (spletne strani, YouTube, FB ipd.), navdušujeta pa njihova trajnost in možnost, da jih kasneje predvajamo še večkrat. Z virtualnimi dogodki (predavanji, delavnicami, celo razstavami in modno revijo …) tokrat nismo nagovarjali obiskovalcev k zapuščanju svoje cone udobja, marveč smo priporočali, da ostanejo v njej in se od tam umirjeno in zbrano vključujejo v dogodke – takrat, ko jim to ustreza. Tudi zato smo dosegli več ljudi kot prejšnja leta. Medijska podpora je bila odlična in naravnost so nam priznali, da si želijo pozitivnih in spodbudnih zgodb.
Kazalniki uspešnosti TVU 2020 so glede na leto poprej malodane razpolovljeni. Mi pa smo nad izkupičkom naravnost navdušeni, ker vemo, da je bil pridobljen z vztrajnostjo, prožnostjo, inovativnostjo … – s pristopi in vrlinami, ki jih bomo ohranili. Na prizoriščih nismo pozabili omenjati, koliko nam pomeni osebni stik in kako nič ni več samo po sebi umevno. Če pa smo bili povsem iskreni, smo priznali, da je covid-19 v nas prebudil neslutene ustvarjalne moči.
To je zgodba letošnjih TVU, povedana v prvi osebi množine, čeprav gre največja zasluga za njen uspeh koordinatorjem in izvajalcem TVU na lokalni ravni! Še posebno pa vsem sodelujočim na letošnjih izvedbah Parade učenja – Dneva učečih se skupnosti. Udeležencem delavnice EAEA je bila predstavitev všeč. Marsikateri naš pristop so zapisali v infografiko, ki je rezultat tega dela konference. Celotno konferenčno dogajanje je dostopno na spletni strani in opisano v članku.
In kako s TVU v naslednjem letu?
Predsedovanje Slovenije Svetu EU nas je leta 2004 spodbudilo, da TVU premaknemo iz jesenskega v spomladanski čas. Obratni smeri je letos botroval covid-19, naslednje leto pa bi jesensko izvedbo TVU lahko utemeljili s predlogom, da tudi na ta način podpremo naše predsedovanje v drugi polovici 2021. Seveda obstajajo argumenti za in proti. Kateri prevladajo, se bomo odločili šele po posvetovanju z mrežo TVU in predstavniki MIZŠ, ki snujejo program spremljevalnih dejavnosti predsedovanja.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
