Ta vprašanja zagotovo potrebujejo veliko premisleka, pogovora z drugimi in predvsem časa. In tega v današnjem času pogosto zmanjkuje. Tako svoje naloge opravljamo v izolaciji, ko delamo v skupinah, pa si zgolj razdelimo naloge, ker je tako najhitreje. Če nimamo dovolj časa, si pomagamo z generativno umetno inteligenco, da smo hitrejši. Tempo življenja se stopnjuje in od nas se pričakuje učinkovitost na vsakem koraku. Žal pa nas tak način vodi v iztrošenost. Prav tako pozabljamo na sinergične učinke skupnega dela, ko ima delo dveh večji rezultat, kot bi bil skupek dela dveh posameznikov.
Ustvarjajmo prostor za povezovanje in sodelovalno učenje
V razpravah na letošnjih Pedagoško-andragoških dnevih smo se strinjali, da potrebujemo več priložnosti za skupno učenje, sobivanje, soodločanje. Bolj se moramo posvečati razvijanju medsebojnih odnosov in pristnih stikov. Te priložnosti ustvarjamo izobraževalci na vseh ravneh izobraževanja, od šolskih do IO, v razredu, skupnostih različnih generacij do virtualnih skupnosti.
Predavanje dr. Klare Skubic Ermenc in dr. Jane Kalin je bilo osredotočeno na vlogo razrednika pri ustvarjanju skupnosti v razredu. Ta vidik je v različnih državah različno jasno in natančno opredeljen v strokovnih in pravnih dokumentih, pa vendar je oddelčna skupnost eden od prostorov, ki omogoča učenje. Hkrati je v šolskem prostoru pomembna tudi kakovost povezovanja celotnega aktiva, povezovanja s starši in širšo lokalno skupnostjo. Razredniki se po rezultatih predstavljene raziskave čutijo različno usposobljene za razvijanje ustrezne klime, kakovostnih medosebnih odnosov ter aktivno vključevanje učencev v načrtovanje in izvajanje dela oddelčne skupnosti. Za slednje se jih skoraj petina ne počuti kompetentnih.
Učitelj kot osrednji član skupnosti
Kot je poudaril dr. Marko Radovan, ima učitelj pomembno vlogo tudi v virtualnih učnih skupnostih. V spletnih okoljih je namreč njegova vloga pri vodenju in podpori učenju, tudi pri zagotavljanju občutka povezanosti med učečimi se. Vzpostavljena učna skupnost in interakcija med člani sta namreč osnova za učni proces. Učenci se bodo naučili več, če bodo čutili pripadnost in bodo imeli možnost za izmenjavo informacij. Pri učenju pa so bolj kot samo okolje, virtualno ali fizično, pomembne učne metode, ki jih učitelj uporabi za doseganje učnih ciljev.
Interakcija med generacijami
Pri medsebojnem učenju ne pozabimo na znanje, ki ga pridobivamo v stiku z različnimi generacijami. V preteklosti se je znanje medgeneracijsko prenašalo povsem nestrukturirano med člani razširjenih družin v vsakodnevnem stiku. Danes, ko se pogosto učimo in bivamo v starostno bolj homogenih skupinah, pa tovrstno učenje spodbujamo z različnimi oblikami načrtnega izobraževanja. Učenje je v teh primerih največkrat stranski produkt dejavnosti, tako je veliko učenja priložnostnega. O njegovih učinkih je spregovorila dr. Meta Furlan, ki je še posebej izpostavila pomen javnih prostorov za medgeneracijsko učenje. V stiku z različnimi generacijami največkrat pridobivamo t. i. implicitno znanje. Zato se ob tem lahko vprašamo tudi, kako ga ozaveščati. Morda je prvi korak, da začnemo raziskovati, kje vse se učimo in česa smo se do sedaj naučili v raznolikih skupnostih v vsakdanjem življenju.
Spreminjati svet ali sebe?
Na besede velikega misleca nas je spomnila dr. Barbara Šteh v zaključni razpravi konference. Izpostavila je, da največ naredimo z lastnim zgledom in delovanjem. Naj nekoliko parafraziram vprašanje, s katerim smo se v naši skupini ukvarjali na delavnici Metke Demšar Goljevšček: kaj lahko naredim danes, da bo skupnostno učenje znova naša realnost in prihodnost? Naj bo to povabilo vsem k razmisleku.
Meta Brečić-Ločičnik (meta.brecic-locicnik@acs.si), ACS