Fran Levstik je leta 1858 v svojem delu Popotovanje od Litije do Čateža predstavil literarni program. Mlade slovenske pisatelje je spodbujal k pisanju proznih in dramskih del, da bi se med ljudstvom okrepili tako pismenost kot narodna zavest. Sledil mu je v prvi vrsti Josip Jurčič, pa tudi drugi pisatelji, in nastala so številna književna dela, ki so upoštevala eno temeljnih Levstikovih misli.
Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.
Posebno jasno pa lahko posameznik samega sebe vidi ob ogledu gledališke predstave oziroma dramske igre. Igrani program Radia Slovenija ima tradicijo pripravljanja kakovostnih radijskih iger za otroke in odrasle. V preteklem mesecu so v okviru cikla Obrazi migracij predvajali premiere radijskih iger in pogovorov o vzrokih, namenih, motivih, posledicah preseljevanja, ki že od nekdaj krojijo človeško usodo.
Cikel radijskih oddaj in pogovorov s skrbno izbranimi sogovorniki je nastal na podlagi sodelovanja Vilme Štritof na mednarodnih delavnicah dramskega pisanja, ki jih je organizirala norveška organizacija Ibsen International. Dramaturgi z vsega sveta so se sestali na Kitajskem. Tamkajšnja situacija je avtorico cikla globoko pretresla. Oddaji Oder, v kateri je v pogovoru z Žigom Bratošem podrobno predstavila projekt, lahko prisluhnete na spletni strani programa ARS.
Tudi mi smo del zahoda, ki prinese in odnese marsikaj dobrega.
Izbrala je besedila in jih v sodelovanju z avtorji priredila v kratke radijske igre. Režirali so jih Ana Krauthaker, Špela Kravogel, Alen Jelen in Jože Valentič. Vsako je oplemenitila s pogovorom. Za sogovornike je izbrala znanstvene, kulturne in druge delavce, ki problematiko določene igre podrobno poznajo tako iz izkušenj kot lastnega dela.
V predstavitvenem prispevku o knjigi ABCČĆ migracij smo zapisali, da posameznike k odločitvi za selitev motivirajo različni razlogi in da so ti večinoma zelo osebni. Prebivalci ciljnih držav imajo včasih nelagoden občutek, da prišleki namenoma rušijo njihov sistem/kulturo, pa seveda ne gre za to. Migranti rešujejo svoje osebne, intimne, zaposlitvene, študijske in druge zagate. Zato se lahko želja po selitvi prebudi v vsakem od nas.
Izbrane radijske igre sledijo prav tem najrazličnejšim motivom. Posameznik je zbežal iz države na Bližnjem vzhodu, kjer je vojna. Med opravljanjem priložnostnega dela v eni od skandinavskih držav spozna starejšo gospo, s katero se zaradi osamljenosti povežeta na notranji ravni. Istospolno usmerjeno dekle se preseli in staršem natvezi zgodbo o uspešni karieri, čudovitem stanovanju in fantu, ki ga seveda ni. Družina po koncu vojne nestrpno pričakuje sina. V strahu, da ga bodo razglasili za izdajalca, pa se ta ne vrne domov, ampak se preseli na drugi konec sveta. Posameznik, turist, opazuje revščino, begunstvo, izkoriščanje v tuji državi, pa svojo vest opere z obljubo o donaciji humanitarni organizaciji. Humanitarec pride v Afriko, vendar ga ujamejo in zaprejo … Izkaže se, da so tudi v terorističnih organizacijah posamezniki, ki želijo zgolj zaščititi svoje ljudstvo. Priseljenka išče delo in v zaposlitvenem intervjuju s sogovornikom izmenjata stereotipe, ki jih ima avtohtono prebivalstvo do tujcev in obratno. Prav zagotovo lahko v vseh zgodbah vsaj za trenutek prepoznamo sebe – svoj pogled na migracije, odnose v družbi, različne -izme, ki zaznamujejo sodobno družbo.
Prisluhnite igram v arhivu Radia Slovenija.
Letizia Russo (Italija): Moja domovina
Hanne Ørstavik (Norveška): Notranja razdalja
Sombel Gaffarova (Tatarstan, Rusija): Izdaja
Kim Davies (ZDA): Hči
Mike van Graan (Južnoafriška republika): Ko lastovke jokajo
Tjaša Mislej (Slovenija): Grške počitnice
V radijski igri vidimo samega sebe in sodobno družbo kot v ogledalu. Lahko se skušamo vživeti v zgodbe posameznih likov in se vprašamo, kako bi se odzvali, če bi bili v podobni situaciji mi ali kdo od naših bližnjih. Vsi smo produkt migracij, če ne drugače, znotraj države ali regije, iz mesta na vas ali obratno. In vse to se nas tiče. Družba je opolnomočena toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Levstik je mladim slovenskim izobražencem naročil, naj ozaveščajo ljudi in širijo kulturo. Vilma Štritof nas s ciklom oddaj in pogovorov Obrazi migracij vabi k razmisleku in vzgaja v strpnosti. Če bi prisluhnili Levstiku in od njegovega časa kot narod dovolj okrepili domoljubje, se ne bi bali tujcev, ampak bi se odprli za sprejemanje različnosti, ki nas kot družbo bogati v globalnem smislu.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
