Digitalizacija in druge oblike tehnološkega napredka vse pomembneje vplivajo na naše življenje in delo. Ne glede na starost in življenjske okoliščine mora vsak od nas razvijati nove spretnosti, saj sicer kaj hitro zaostanemo za prevladujočim družbeno-ekonomskim tokom. Hkrati moramo krepiti stalno relevantne in uporabne spretnosti. Med temi so na prvem mestu temeljne in tiste spretnosti, ki zadevajo ustvarjalnost, timsko delo, kritično mišljenje, podjetništvo pa tudi empatijo, etiko in moralo.

O prihodnosti dela in spretnostih, ki jih bomo morali neprestano pridobivati, da bomo kos sodobnim okoliščinam, smo se pogovarjali na Četrtem forumu EPUO, ki ga je ACS organiziral 25. novembra po spletu.

Prvi programski sklop je bil namenjen spretnostim za delo

“Izobraževanje odraslih ni le deležnik, temveč gonilna sila pri upravljanju spretnosti,” je zatrdil prvi govorec, dr. Jasper Van Loo, koordinator v oddelku za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter spretnosti pri Cedefopu. Tam zbirajo velike količine podatkov o ponudbi in potrebah – tako dela kot spretnosti. Z različnimi orodji, od preprostih do bolj visoko razvitih, nato izpeljujejo bazo znanja o spretnostih oziroma t. i. skills intelligence. Ta omogoča opredelitev trenutnega stanja ter napoved trendov. Proces zastavljajo široko, tako da upoštevajo dogajanja v izobraževanju, gospodarstvu, družbi (migracije in staranje prebivalstva) ter trajnostno problematiko. Delujejo na ravni EU, a želijo širiti svoj know-how v različne države in jim pomagati razviti nacionalne strategije spretnosti. Med deležnike, s katerimi želijo sodelovati, štejejo tudi širšo javnost. Pri tem igrajo ozaveščanje, svetovanje in terensko delo pomembno vlogo, priznava Van Loo. Sam poudarja tudi pomen ustvarjalnosti, inovativnosti ter združevanja različnih pristopov in partnerjev.

Mag. Gonzalo Carlos Caprirolo, vodja službe za analize in razvoj na MDDSZ, je v svojem prispevku predstavil slovenski primer sodelovanja s Cedefop. Začeli so ga spomladi letos in izpeljali že dva delovna posveta. “Vzpostaviti nameravamo karierno platformo za kratko- in dolgoročno napovedovanje razmer na trgu dela, ki jih usmerjajo tudi digitalni in zeleni prehod ter demografski izzivi,” je povedal. Cilj njihovih prizadevanj je zagotoviti tudi trenutne podatke o ponudbi in povpraševanju za zaposlene in delodajalce ter iskalce zaposlitve. V kratkem bodo začeli tesno sodelovati z ZRSZ, z naše strani pa je Caprirolo prejel pobudo, naj nosilce izobraževanja, npr. ACS in CPI, pritegnejo k izmenjavi mnenj že v tej začetni fazi.

Mag. Janez Damjan iz CPI je vzel pod lupo digitalizacijo v poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Tema mu je blizu še iz časov, ko je deloval kot učitelj in med mladimi razbijal predsodke do sodobne tehnologije. V času pandemije je uporaba sodobnih digitalnih orodij postala še toliko bolj neizogibna. Razlike med tistimi, ki so imeli ustrezne pogoje za digitalni prehod, in tistimi brez njih pa so se poglabljale. Največ težav se je pojavilo pri usposabljanju na delovnem mestu, kjer je v covidnih okoliščinah  najteže zagotavljati standarde kakovosti. “Menim, da je treba izzive, ki jih prinaša Akcijski načrt za digitalno izobraževanje 2021–2027, vtkati v slovenski sistem PIU, vendar bo to prineslo marsikatero spremembo,” ugotavlja Damjan. Predvsem bo treba razmišljati široko, presegati ustaljene pristope in graditi nove modele povezovanja.

Poglavje zase je bil videoprikaz odličnega primera iz prakse

Predstavil se je  BIC Ljubljana – izobraževalni center prihodnosti. Evropska komisija mu je leta 2020 podelila nagrado za odličnost v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (Vet Excellence Award). Sodelavci BIC, med njimi tudi nekdanji udeleženci, ter direktorica, mag. Jasna Kržin Stepišnik, so s svojimi prepričljivimi nastopi in prikazi številnih dejavnosti ta sloves le še potrdili.

Poleg zelo učinkovitega, s prakso podkrepljenega usposabljanja v karseda realnem učnem okolju je ena njihovih vrlin tudi povezanost z bodočimi zaposlovalci. Poleg splošnih kompetenc je poudarek seveda na pridobivanju najnovejših strokovnih znanj iz živilstva, prehrane, veterine, biotehnologije, naravovarstva, gostinstva in turizma. Od resornega ministrstva si zato želijo večjo prepoznavo pomena poklicnega izobraževanja in usposabljanja (odraslih) ter zagotavljanje materialnih in kadrovskih pogojev za delovanje in razvoj teh šol.

Le vseživljenjsko učenje je pravilni odgovor na izzive prihodnosti

Andrej Zorko iz ZSSS je svoje razmišljanje o kakovosti in trajnosti dela osredotočil na stabilnost trga dela in preprečevanje revščine, kar po njegovem lahko zagotovi le vlaganje v ljudi. Navija za Zeleno knjigo o trgu dela, zasnovano na 5- do 10-letnih napovedih delovnih mest prihodnosti ter spretnosti, ki bodo zanje potrebne. Ključna zanj sta pravica do dostojnega dela v najširšem pomenu ter stalno usposabljanje. Opozarja na projektno opredeljene priložnosti za izobraževanje in usposabljanje, kot jih zadnja leta uveljavlja in podpira ESS. Žal se s tem ogroža kontinuiteto. Zorko zagovarja tudi premik od ukvarjanja zgolj z brezposelnimi na zaposlene, saj je treba gledati širše in bolj daljnovidno. ‘Na malce daljši rok smo vsi ranljivi, ključno vlogo pri zagotavljanju pravičnosti pa ima država,’ meni.

Za drugi programski sklop smo si sposodili del predavanja Učenje za prihodnost – učni kompas OECD 2030 prof. dr. Andreasa Schleicherja iz OECD. Predvajano je bil na 7. konferenci ravnateljev vzgojno-izobraževalnih zavodov z naslovom Pedagoško vodenje za dvig kakovosti in učinkovitosti (23.–25. 8. 2021, Brdo pri Kranju). Čeprav je bil nagovor namenjen nosilcem formalnega izobraževanja otrok in mladine, je bilo mogoče sporočila zlahka prenesti v svet IO. Od različnih scenarijev prihodnosti, ki jih je Schleicher ponujal, se je zdel najbolj verjeten in privlačen zadnji. Po njem naj bi klasično šolanje stopilo v ozadje, učenje pa se odvijalo povsod in ves čas.S premislekom o prihodnjih scenarijih učenja in dela je nato nadaljevala doc. dr. Petra Javrh z ACS in FF UL. Izpostavila je ranljivi del populacije, tiste z najnižjimi spretnostmi in številnimi drugimi neugodnimi življenjskimi okoliščinami. Raziskava PIAAC je pokazala, da imamo v Sloveniji delovno aktivnih (starih od 16 do 65 let) z nizkimi doseženimi spretnostmi za obdelavo in procesiranje podatkov približno 35.000 oseb. Niso motivirani za izobraževanje, ker se njihov delovni položaj s tem ne bi bistveno izboljšal. Tudi delodajalci praviloma ne vidijo razlogov za vlaganje v izboljšanje njihovih spretnosti. Dr. Javrh je zato opozorila na modrost, da bomo kot družba močni le toliko, kot je močan naš najšibkejši člen. Zato je v pripadnike slednjega treba vlagati, jih pridobiti za vseživljenjsko učenje in okrepiti za izzive sodobnega časa.

Zaključni prispevek dr. Mihe Mazzinija, antropologa, pisatelja leposlovja, scenarista, režiserja, kolumnista in predavatelja smo vsi pričakovali z veliko radovednostjo. Govoril je o odnosu do dela v sodobnem svetu in za začetek postavil tezo, da so v davnih, davnih časih delali le 2–3 ure na dan. Vse drugo je bilo namenjeno gojenju odnosov. V današnjem svetu ni le – obratno. Je še mnogo huje! Egoizem in zgrešene vrednote (še zlasti pohlep) so nas pripeljale do doživljanja dela kot kazni ter izgube smisla.

Vam je občutek nesmiselnosti domač? Če da, potem je Mazzinijevo predavanje pravšnje za vas. Enako velja tudi, če vam je ta občutek tuj. Kakor koli že, sama bom v tem trenutku odnehala, kajti poustvarjati Mazzinija je nehvaležno (in neuspešno) početje. Raje si ga oglejte neposredno, ‘v živo‘! 

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS