Izvor prazničnega drevesa
Po starih slovenskih običajih so božično jelko postavili 24. decembra, pospravili pa 5. januarja, na vigilijo praznika Gospodovega razglašenja. Praznično drevo je globoko simbolno znamenje zimskega časa, ko so se že antična ljudstva priporočala prerojenemu življenju. Kult zelenja je bil razširjen med Germanom, Rimljani in Kelti; zimzelena drevesa so simbolizirala zmago svetlobe nad temo, upanje in vztrajnost življenja sredi najkrajših dni v letu.
Sodobno obliko božičnega drevesa pripisujemo predvsem protestantski tradiciji. Legenda pripoveduje, da je Martin Luther na božični večer domov prinesel smrečico, jo okrasil s svečkami – simboli zvezd – in tako uvedel družinsko praznično drevo. Iz nemških dežel se je običaj razširil po Evropi večinoma v 19. stoletju.
V Ljubljani naj bi prvo božično drevo postavili okoli leta 1845, vendar je bil običaj na slovenskem podeželju še do prve svetovne vojne redek. V javnem prostoru smo po drugi svetovni vojni postavljali novoletno jelko, doma pa sta se ohranila poimenovanja božično drevesce in krispan.
Starejše oblike drevesc in predkrščanski elementi
Etnolog Niko Kuret opisuje več zanimivih oblik prazničnega zelenja, ki je podobno današnji jelki. Po vsej Sloveniji so ljudje v hišni kot postavljali majhno smreko ali le posamezno vejo. Ponekod so drevesce pritrdili na dvorišče, hlev ali na gnojišče, kar je imelo funkcijo varovanja domačije in živine. Drugod so smreko postavljali ob ograje, na vrtove ali k studencem kot zahvalno znamenje za vodo – kar spominja na starodavne kultne prakse, posvečene izviru, drevesu…
Drevesce je lahko stalo z vrhom navzgor ali navzdol. Obrnjeno drevo je imelo simbolni pomen kozmosa v preobratu, značilen za čas prehoda v novo leto, ko se red sveta na trenutek obrne, da se lahko znova vzpostavi.
Okrasje je bilo skromno in doma izdelano: jabolka (simbol blaginje), orehi in lešniki (plodnost), piškoti v obliki ptic in zvezd ter raznobarvni papirnati trakovi. V nekaterih krajih so uporabili le eno smrekovo vejo, največkrat zataknjeno za sveto podobo.
Krispan – predhodnik današnje jelke – je bil preprosto okrašena smrekova veja ali manjše drevesce, pogosto postavljeno na mizo ali obešeno pod strop. Imel je funkcijo simbolnega vrha domačega univerzuma.
Po praznikih so smreko zapičili v sneg ali jo postavili za ograjo, da je služila kot krma za gozdne ptice in drobnico – zanimiv primer trajnostne rabe še pred pojmom zero waste.
Naravna ali umetna jelka? Med ekologijo, ekonomijo in kulturo
Umetna božična drevesca so se pojavila v 19. stoletju v Nemčiji, predvsem zaradi skrbi za prekomeren posek v urbanih gozdovih ter zaradi želje po enostavnem ravnanju z drevescem. Prednost umetnih dreves je dolga življenjska doba, vendar so narejena iz plastike (pogosto PVC ali polietilena), za katero je značilna energetsko zahtevna proizvodnja in problematična reciklaža. Po študijah okoljskih vplivov je umetno drevo okoljsko smiselno le, če ga uporabljamo deset ali več let.
Naravna drevesca so okolju prijaznejša, če so pridobljena pravilno – kar pomeni, da ne povzročajo škode gozdnim ekosistemom, ali pa so namensko vzgojena na kmetijskih zemljiščih. V Sloveniji je pridobivanje okrasnih dreves močno regulirano, saj varujemo tako gozdni prostor kot naravno pomlajevanje.
Letno v Sloveniji razdelimo več kot 30.000 plombiranih drevesc. Povpraševanje pa se zadnja leta nagiba k košatim srebrnkastim tujerodnim vrstam iz uvoza (npr. kavkaška jelka, nordijska jelka). Te vrste imajo dolgotrajno obstojnost iglic in so oblikovno privlačne, vendar zahtevajo več prostora in so pogosto transportirane iz velikih plantaž.
Gozdarska ureditev in dovoljenja
Zakon o gozdovih določa, da lahko lastniki gozdov smreko ali jelko za okras posekajo le na podlagi odločbe Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Drevesca morajo biti označena s plombo, ki potrjuje izvor in leto poseka. ZGS usmerja lastnike, da drevesca pridobivajo predvsem na:
- zaraščajočih površinah,
- pod daljnovodi in ob prometnicah,
- v območjih, kjer pomlajevanje ni ogroženo, in
- iz nege gozda.
Posek jelk je dovoljen le tam, kjer vrsta uspešno in množično pomlajuje, da ne ogrožamo prihodnje drevesne sestave. Tisa in bodika sta strogo zavarovani vrsti – ni ju dovoljeno sekati.
Tak sistem upravljanja preprečuje stihijski posek in omogoča sonaravno gospodarjenje, kar je del širše evropske tradicije odgovorne rabe gozda.
Mah za jaslice – pravila in trajnostna raba
Mah ima dolgo tradicijo v jasličnih postavitvah, vendar je pri nabiranju potrebna previdnost. Na eni lokaciji je dovoljeno odvzeti največ petino površine, ki jo preraste mah, ali do 2 kg. Če je prostor že ogolil nekdo pred nami, je treba poiskati drugo mesto. Pretirano nabiranje ogroža mikrohabitate nevretenčarjev in počasno rast mahu, ki se obnavlja zelo počasi.
Priporočila za svežino naravne jelke
Domača, lokalno pridobljena okrasna drevesca, so najbolj trajnostna izbira in imajo nizek ogljični odtis. Ko drevo prinesete domov:
- odrežite spodnji del debla za okoli 5 cm,
- postavite ga v posodo z vodo,
- redno dolivajte vodo, saj je svežina odvisna od stalne hidracije,
- drevo naj ne stoji ob radiatorjih ali kaminu.
Marsikdo se še vedno sam odpravi po jelko v gozd – to je prepovedano in povzroča škodo! Ljudje pogosto izberejo najbolj vitalna in perspektivna drevesa, ki so ključna za prihodnji razvoj gozda.
Praznično drevo – simbol narave v domu
Praznična drevesa s svojo zeleno svežino, vonjem smole in tradicijami, ki jih spremljajo, v dom prinašajo delček narave – delček gozda. S tem nadaljujemo tisočletni dialog med človekom in drevesom, naravo in kulturo, zimskim mrazom in upanjem, ki ga prinaša novo leto.
Veliko lastnikov gozdov bo simbolično delilo drevesca. V Deželi kozolcev člani ŠK Od vznika do evra vsako leto pripeljejo smrečice iz svojega gozda in jih podarijo tako šoli kot obiskovalcem.
Jože Prah (prahjoze@gmail.com), ŠK Od vznika do evra