Nič ni v razumu, kar prej ni bilo v čutih.
Človek zaznava, čuti, doživlja svet, je v odnosu z njim. Svoje vtise opiše, jih pokaže ali poustvari v izdelku, delu ali celo umetnosti. To počne že ves čas svojega obstoja na tem svetu. Izdelki vedno odsevajo njegovo doživljanje sveta. Ko se mu zdi smiseln, urejen in lep, ustvarja smiselne, urejene in lepe stvari.
In tako tudi poteka soočanje s situacijo, izzivi in spremembami, ki so se zgodili v zadnjem mesecu. Z zaznavanjem, sprejemanjem, prilagajanjem. Vse to je povezano z učenjem. Dandanes nam naši čuti, naše tipalke – povezave do resničnega sveta, ne dajejo več občutka gotovosti. Virusa, ki »je« med nami, ne vidimo, ne vohamo, ne slišimo, ne tipamo, skratka ne čutimo. Že v primeru Černobila in v času pojava AIDS-a smo spoznali, da imajo elementarne nevarnosti anestetsko naravo, enostavno jih ne zaznavamo. Zato smo ugotovili, da se na čute ni mogoče zanesti.
In spet smo v situaciji, ko je aktualna nevarnost, zaradi katere smo, kjer smo, torej doma, nezaznavna. Posledica vse te zmešnjave je, da se ne gleda več na resničnost predstavljenega, ampak se vse sprejema kot (virtualno) resnično. Druga realnost in hkrati posledica pa je vse večja navezanost na virtualni svet, ki je neprimerljivo lepši in boljši od fizičnega, saj v njem ni razočaranj, ker sploh ni ničesar fizično resničnega.
Derealizacija realnosti je pojav, ki izvira iz velikega vpliva sodobnih množičnih elektronskih medijev na človekov odnos do sveta. Svet, ki prihaja do nas preko medijev, je v več pogledih podvržen globoki preobrazbi. Ljudje ta odnos do virtualnega/umetnega prenašamo tudi na razmerje do naravnega (neumetnega) sveta. Izgubljamo pravi in pristni odnos do originalnega sveta, narave in življenja. Jemljemo ga kot poljubno preuredljivega in zamenljivega.
Svet trpi dejanske posledice teh virtualnih odnosov in kliče po realnih akcijah. Resničnost za nas ni več tako neposredna, enkratna, zaresna in obvezujoča kot je bila nekdaj. To dejstvo vpliva na naše presojanje, vrednotenje in delovanje. Živimo v času, ko ne vemo več, kaj je res in kaj ne. Svet pa ne nosi in trpi posledic našega preurejanja sam, posledice vseeno slej ko prej pridejo do/nad nas, saj smo del tega sveta.
Platonova prispodoba o votlini je eno arhetipskih besedil, ki daljnosežno anticipira konstelacijo današnjega »video posameznika«, torej posameznika, postavljenega pred TV-zaslon, obsojenega na sprejemanje televizijske resničnosti, ki prej ali slej postane zanj prva in edina merodajna stvarnost. Hierarhično jo postavi nad druge resnice in glede na njo tudi presoja okolje.
Prispodoba o votlini nekako odpira številne aktualne anticipacije. Sedimo pred TV, telefonskimi/računalniškimi zasloni in sprejemamo to resničnost. Ali smo kaj bolj svobodni kot Platonovi ujetniki? Vidimo tisto, kar nam pokažejo. Nekje globoko pa nas žre črv resnice, saj vemo, da nekaj videti oziroma opaziti vedno pomeni tudi nekaj ne videti, torej spregledati drugo.
Na socialnih omrežjih se je prenos posameznih preverjenih in včasih nepreverjenih informacij in komentarjev razmnožil preko meja obvladljivosti. Če nisi ves čas priklopljen, sploh nisi več na tekočem, čeprav v resnici nisi ničesar zamudil, saj so socialna omrežja postala prostor sprostitve negativne energije, ki se nabira v nezadovoljnih posameznikih. Vendar so socialna omrežja za marsikoga tudi priložnost, da se v tem bolj gledanem času predstavi in promovira svojo dejavnost. So priložnost obujati spomine z objavo starih fotografij, na drugačen način vzdrževati, obujati in vzpostavljati nove stike in prijateljstva. Medsebojna podpora je v tem času še kako pomembna, tako doma kot virtualno najširše na spletu.
Ne postanimo drug drugemu gladiatorji, zaprti v neomejeni virtualni areni, kjer so vsa sedišča kontaminirana z virusom.
Pomislimo na paniko, ki bi nastala v trenutku, ko bi zmanjkalo elektrike. Nek vir svetlobe se kaj hitro najde, potem pa se pojavi problem, ko bi ugotovili, da je umanjkala tudi povezava do »resničnosti«.
Če nam vse pokažejo, je vsega konec!
Danes nam je razloženo, kaj moramo ob posamezni sliki videti, začutiti. Pri tem smo pozabili na bistveni, terapevtski namen občutkov, ki prosti čistijo kanale naše duše. Tudi če ne razložijo sveta, nam omogočijo sprijaznjenje, sprostitev, umiritev s takšnim, kakršen je. Zaradi pomanjkanja svobodnih sprostitev brez navodil, kaj in kako moramo čutiti, ostaja danes posameznik v stanju neprestane napetosti, po domače stresa, ki se v njem kopiči iz dneva v dan. Tako se ni čuditi, če se bodo posamezniki pod težo vse te napetosti zlomili.
S hitrim tempom življenja, ekspresno naglico nabiranja vse več različnih, tokrat ekstremnih izkušenj, različnih občutkov dojemanja samega sebe v svetu lahko pričakujemo predoziranje napetosti oziroma pomanjkanje sprostitve. V delovnem in prostem času se dandanes ne sproščamo, ampak iščemo še nove in drugačne informacije, dogodivščine, izkušnje. Pazimo, da le ne bi česa zamudili.
Kako bomo po (samo)izolaciji na novo vzpostavili stike v živo, skenirali drug drugega in ugotavljali, kako in koliko se lahko približamo, koliko zanimanja lahko pokažemo? Spontanost v medosebnih odnosih je zamenjal pritisk pravilnega postopka, pristopa, približevanja …
Ste že videli obvestila o odsvetovanju rokovanja?
Omejeni smo prostorsko, v medosebnem stiku, razložili so nam, kako biti doma, kako biti narazen … ali bomo dobili tudi navodila za ponovno pojavljanje v družbi, bližanju drug drugemu?
Virus – izziv in priložnost za izkušenjsko učenje!
Moja izkušnja je taka. Petek trinajstega v marcu sem odšla domov z vsemi pripomočki in papirnim materialom, ki mi omogočajo delo od doma. Ves konec tedna sem zbirala in kopičila informacije o širitvi virusa, ukrepih v naši državi in v svetu. V ponedeljek dopoldne sem si doma uredila prostor, kjer bom lahko delala do preklica. Ker delava od doma dva, poleg tega pa se študentka in dijak izobražujeta od doma, je hitro pošla zaloga prostorov. Prilastila sem si jedilno mizo, blizu pa mi je tudi kavč v dnevnem prostoru.
Prištevam se med tiste, ki smo odrešeni (pre)zgodnjega vstajanja in hitenja brez mirnega zajtrka. Vseeno pa se je bilo treba organizirati, se prilagoditi na to novo situacijo, saj se je ustaljena časovna razporeditev službenih, družinskih, starševskih, prostočasnih in drugih obveznosti sesula, prostorske možnosti pa so se ekstremno skrčile.
Usklajevanje želja in potreb vseh stalno prisotnih članov gospodinjstva je kompleksno in zahteva obilico fleksibilnosti in medosebne tolerance.
In zdaj se vsi vsak dan sproti učimo!
Zdaj počnemo vse doma: spimo, jemo, delamo in se učimo, se rekreiramo. Za spanje potrebujemo red, mir in udobje. Hrana mora biti zdrava in pestra, izbor pameten in prilagojen našim potrebam. Te so spremenjene, saj je naše gibanje omejeno. Pri delu in učenju potrebujemo vse našteto: red, mir, udobje, pestro ponudbo in pameten izbor, prilagojen svojim potrebam. Pri vsem pa potrebujemo prostor in čas. Prostor je sicer omejen, čas pa je v celoti samo naš in vsega si moramo organizirati sami. Rekreiramo se redno, vsak dan, več kot kadarkoli, skupaj, spet – s polnoletnimi otroki.
V učenje te ne more nihče prisiliti, razen življenje samo. Življenje, tokrat najmanjši virus, je bil tisti (na)silnik, ki nas je vse, brez izjem, zapeljal na pot učenja. Če učenje razumemo kot proces spreminjanja vedenja na podlagi novih informacij in izkušenj in ne le kot proces, kjer pridobivamo informacije, potem z njim spreminjamo sebe, bogatimo svoje izkušnje in znanje ter s tem spreminjamo svojo osebnost. Privoščimo si to priložnost, da se učimo, vsak po svoje, da se na novo spoznamo, se zbližamo v odnosih. Učenje in še bolj učenje učenja je sprejemanje obstoječega, ugotavljanje morebitnih pomanjkljivosti, popravljanje, izboljševanje, prenašanje naprej v smeri vseživljenjskega učenja.
Kako se bomo vrnili v prostor, svet?
Iz tega zanikanja občutkov, anestetiziranja, apatije se bomo morali prebuditi in začeti spet živeti. Človek je bil v zgodovini preveč zazrt v posamezne stvari, ki naj bi mu ponujale občutke. Če smo v tem obdobju to podoživeli, se moramo samo spomniti, da so občutki vedno v življenju, v nas. Življenje je tisto, ki nam da nujne in potrebne občutke: živosti, življenja samega. Bistvo življenja namreč ni v spoznavanju in izkušanju čim več, temveč doživljanju. Vsak to počne edinstveno, na svoj način.
Zdaj imamo čas, da se vprašamo po smislu vsega tega, da poiščemo pot nazaj vase. Človek, obdelovalec, izdelovalec, je že opravil dolg razvoj človeškega dela, prirejanja in ustvarjanja. Vsak posameznik mora ponovno spoznati, zaznati, izkusiti svet, naravo kot svoj življenjski prostor.
Odprte so neskončne možnosti soočanja z izzivi, iskanja novih poti in ustvarjanja rešitev.
Darja Kušar (darja.kusar@lu-sb.si), Ljudska univerza Slovenska Bistrica
