Cel dan smo polno zasedene. Danes smo preizkusile več vrst transporta (tramvaj, podzemno, shuttle …), da smo prišle do cilja izobraževanja. Nek kulturni center, precej velik, lepo urejen. Razstavljenih je bilo precej del, ustvarjenih s tehniko papirne filigrafije oz. quillinga, res umetniških do likovnih del in še kaj. Danes nam je tudi umetnost z alu folijo šla že bolje od rok. Animatorke (hodže) so zelo prijazne in nam dosti pomagajo ter nas spodbujajo. Vzdušje je zelo fajn, same fajne punce. Popoldne smo spet zapravljale na Spice bazarju in barantale – da je le kaj.
(5. 3. 2024)
Tudi današnji dan je minil v sproščeno-delovnem vzdušju. Zjutraj smo se odpravili na novo lokacijo: peš, s tramvajem in podzemno. Naši gostitelji organizirajo tečaje in usposabljanja s področja različnih ročnih del. Naučile smo se, kako se utrdi, pobarva in vstavi v okvir dokončana slika. Na kosilu smo praznovali tudi rojstni dan ene od hodž (učiteljic). Po končanem kosilu smo še malo zapravljale, potem pa smo iz Sariyerja z ladjo odplule čez Bospor. Dnevi so zelo natrpani, tako da smo zvečer kar utrujene.
(6. 3. 2024)
Prvega dne sta navdušeno raziskovali čarobne kotičke raznolikega mesta, nadaljevali pa sta delovno. Ustvarjanje z alufolijo se je izkazalo za zahtevno, a navdihujoče delo. Naslednje dni sta Janja in Karla skupaj s skupino preostalih udeleženk intenzivno krepili svoje spretnosti in znanje. Raziskovale so različne načine transporta, občudovale umetniška dela, se učile novih tehnik in se prepustile čarom Istanbula. Kljub utrujenosti sta bili polni energije in motivacije, kar je dodatno okrepilo njuno zavezanost učenju in ustvarjanju.
Zadnjega dne sta hvaležni in zadovoljni zapustili Istanbul. S seboj sta prinesli ne le nove veščine in znanje, temveč tudi nepozabne spomine, nova prijateljstva in občutek notranjega zadovoljstva. Navdih in veselje bosta zagotovo delili z vsemi nami – tudi v obliki vodenih delavnic ustvarjanja z alufolijo. Izvedli ju bosta v naslednjih mesecih.
Zbrala se nas je prijetna skupina neznank, ki smo kmalu postale znanke in se čisto sprostile v vsakodnevnih skupnih dejanjih. Imele smo prijetne in srčne spremljevalke, naša skupina Mojco in Leo, poleg njiju pa še gostitelja Onurja in Hikmeta, ki sta poskrbela za varno potovanje po Istanbulu in njegovem podzemlju. Velika zahvala dragim hodžam, res so bile vse zelo zelo prijazne, dostopne in zabavne. Razen Feyzinega si žal nisem zapomnila imen. Med našimi malimi Trbovljami in 25-milijonskim mestom je kar velika razlika. Množice ljudi, kaotičen promet, vsepovsod potepuške živali, za katere pa zelo lepo skrbijo. Povsod imajo nastavljeno hrano – veliko presenečenje pa je, da nikjer po mestu ni videti iztrebkov kot pri nas. Vsako jutro nas je zbudilo petje s stolpa mošeje v bližini hotela. Vsepovsod po mestu se bleščijo kupole in stolpi mošej. Vsaka veličastna zgradba pripoveduje svojo zgodbo. Presenetila me je prijaznost domačinov, ki so na vsakem koraku pripravljeni pomagati. Povsod po mestu je tudi veliko predstavnikov policije. Počutila sem se popolnoma varno in nisem niti pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Bilo je enkratno doživetje, spoznavanje drugačnega sveta, drugačne kulture, navad in običajev, utripa milijonskega mesta. ZLU sem neskončno sem hvaležna, da sem bila lahko del tega usposabljanja in spoznavanja nove spretnosti ter umetnosti. Hvala, draga Polona in draga Nika, iz dna srca, za ponujeno priložnost.
Turška izkušnja je bila res nekaj posebnega. Ni šlo samo za pridobivanje novega znanja, ampak tudi drugih izkušenj. Res bi se lahko umetnosti z alufolijo naučile tudi doma z dobrim učiteljem, a biti med domačini in spoznavati njihov način socialnega življenja je čisto drugače. O Turkih imamo posebno mnenje, a nimamo čisto prav. Po tem, kar smo videle v njihovih zavodih, se šele zavedam, kako ustvarjalni so. Naša skupina iz vse Slovenije je kar prekipevala od dobre volje, veselja in želje po znanju. Tako smo se ujele, da ohranjamo stike na WhatsAppu in se dogovarjamo o srečanju. Gostitelji so se zelo izkazali, ugodili so nam v vsem, še po trgovinah so nas peljali. Pa da ne omenim njihovih slaščic in božanske kave. Veselo smo tudi zapravljale, saj so turški bazarji Meka za kupce in tudi premetene prodajalce. Ogledale smo si seveda tudi nekaj njihovih kulturnih znamenitosti. Navdušila me je Cisterna bazilika.
Istanbul, ne bom te pozabila. Takšna izkušnja v mojih upokojenskih letih je neprecenljiva. Dokazuje, da smo upokojenci, če smo zdravi, lahko še zelo aktivni in uporabni. Veselim se že podajanja pridobljenega znanja drugim, novih izkušenj in znanstev.
Tovrstne izkušnje res bogatijo posameznike ter spodbujajo kreativnost, učenje in medkulturno razumevanje. Janja in Karla sta dokaz, da so potovanja in udeležba na usposabljanjih priložnost za osebno in strokovno rast ter neprecenljive izkušnje, ki obogatijo življenje in delo posameznika. Novo znanje bosta prenesli kot prostovoljki v Večgeneracijskem centru ZLU in izpeljali 30-urno delavnico za druge udeležence.
Več utrinkov si lahko ogledate v fotogaleriji.
Nika Bukovšek (nika.bukovsek@zlu.si), ZLU
