Vodenje ACS sem prevzela pred letom in pol. Vendar me je 30. obletnica delovanja navdala s ponosom in hvaležnostjo tako do vseh zaposlenih kot vseh zaslužnih za ustanovitev in razvoj te osrednje nacionalne inštitucije za IO. Kar sem občutila, ni bilo zgolj posledica vsesplošnega zanosa zaposlenih ali čestitk, ki so se vrstile vse od začetka leta. Šlo je za globoko občutenje pomena delovanja naše institucije. Morda ga najlažje pojasnim z resnično zgodbo.
Dolga pot v Maroko
Junija sva s sodelavko odpotovali v Marakeš na mednarodno konferenco o izobraževanju odraslih – CONFINTEA VII. Na prijavnem okencu na letališču v Benetkah sem doživela hladen tuš, saj me s sliko QR-kode potrdila o cepljenju na telefonu niso spustili na letalo. Vztrajali so na celotnem potrdilu, ki sem ga mrzlično iskala v aplikacijah. Skrušeno sem ugotovila, da aplikacija zVEM na novem telefonu ne deluje, če se ponovno ne registriraš z digitalnim potrdilom na osebnem računalniku. Ostalo mi je le nekaj minut, da pridobim celotno potrdilo in se pridružim sodelavki na letalu, zato sem hitro začela iskati rešitve. Najprej sem poklicala na slovensko veleposlaništvo, saj sem ob vstopu v Italijo prejela SMS z njihovo številko. Zelo prijazen zaposleni mi je skušal pomagati, vendar ob šesti uri zjutraj ni imel možnosti v kratkem času priskrbeti mojega potrdila ali kako drugače urediti, da bi se lahko vkrcala. Nato sem poklicala sestro in jo prosila, naj pri dežurnem zdravniku poskusi pridobiti moje potrdilo. Obrnila sem se še na sina s prošnjo, naj se na mojem računalniku registrira na portalu zVEM, da bi se mi na telefon lahko preneslo zahtevano potrdilo.
Naj povem, da zaplet ni imel srečnega konca. Ni mi uspelo pravočasno rešiti problema. Gospa za prijavnim pultom mi je vrnila kovček in zaprla okence. Sesedla sem se na kavarniški stol in malce zrla v prazno, saj nisem mogla doumeti, kaj se mi je pravkar zgodilo. Skoraj hkrati sem prejela e-pošto s svojim potrdilom o cepljenju, ki so mi ga poslali z ljubljanske urgence, nekaj minut pozneje še sinovo sporočilo s kodo za registracijo v zVEM. V petih minutah po zaprtju okenca, vendar žal prepozno, sem dobila vse potrebno. Obsedela sem na letališču. Nisem se prav dolgo vdajala mešanici vseh mogočih čustev. Odšla sem k okencu in si kupila novo vozovnico. Na konferenco, ki je samo vsakih 12 let, sem si res želela priti.
Imela sem še nekaj časa, zato sem stopila malo ven, da se nadiham, umirim.
Na klopci poleg mene je sedela gospa mojih let. Telo ji je stresalo silovito ihtenje, ki je počasi prešlo v bolj umirjeno hlipanje. Nisem se mogla zadržati, da je ne bi vprašala, ali ji lahko kako pomagam. Objokana je hitela pripovedovati, da so jo na prijavnem okencu zavrnili, ker ni imela maske FPP2. Ta naj bi bila obvezna na letalih, namenjenih v Grčijo. Medtem ko je po trgovinicah iskala maske, so prijavno okence zaprli in gospa se ni mogla vkrcati.
Obup kljub tehnologiji
Letalske vozovnice ji niso hoteli zamenjati, gospa pa ni imela dovolj denarja za novo, niti za Grčijo niti za vrnitev v Veliko Britanijo. Tako je nemočno sedela s svojim pametnim telefonom, ki ga je uporabila zgolj za sporočilo hčerki, da je ne bo mogla obiskati v Kalamati. Njena nemoč in brezup sta me pretresla. Iz minute v minuto je bila bolj obupana.
Naj skrajšam – končalo se je tako, da sem gospe plačala novo vozovnico, saj je nisem mogla pustiti same in nemočne na letališču, meni pa se je že mudilo na letalo.
Visoko nad oblaki sem razmišljala, kako smo ljudje z razvitimi temeljnimi kompetencami v resnici iznajdljivi, kako se lotimo reševanja problemov, ne obupamo, iščemo rešitve in se zanesemo sami nase. Jaz sem ob problemu iskala rešitve, ki so obrodile rezultat (čeprav malce prepozno za prvi let 🙂). Na to, da mi ne bo uspelo priti v Marakeš, nisem niti pomislila.
Gospa iz Velike Britanije ni poklicala britanskega veleposlaništva in jih prosila za pomoč, s hčerko nista poskusili oz. zmogli/znali nakazati denarja na bančni račun ali poiskati kakšne druge rešitve. V tistem trenutku na letališču je bila brez idej, kako se lotiti problema, obupana in odvisna od pomoči drugih. Vesela sem bila, da sem ji pomagala, vendar ji nisem za dolgo. Nahranila sem jo za en dan, nisem je pa naučila loviti rib.
Pomen ACS, naše osrednje institucije za izobraževanje odraslih, pa je prav to – pomagati odraslim, da se naučijo loviti ribe, namesto da jih lovimo namesto njih.
Skrbimo za razvoj spretnosti odraslih za aktivno in kritično sodelovanje v družbi, samozavesten nastop na trgu dela, ustvarjamo priložnosti za krepitev kakovosti življenja. Zato moramo stati inu obstati za vse odrasle prebivalke in prebivalce Slovenije s posebno skrbjo za ranljive skupine, za vse izobraževalce odraslih, svetovalce, organizatorje izobraževanja in druge strokovnjake v IO.
Dr. Nataša Potočnik (natasa.potocnik@acs.si), ACS
