Jeseni leta 2007 sem zaključila študij andragogike na ljubljanski FF. Postala sem univerzitetna diplomirana pedagoginja andragoške smeri. Kaj pa zdaj? Kaj me čaka? Me sploh kaj? Vzela sem si nekaj mesecev za premislek, na srečo mi je honorarno delo to omogočalo. V tem času se mi je ponudila priložnost za opravljanje pripravniškega dela na ACS.

Med študijem nam je bil ACS predstavljen kot temeljna strokovna in razvojna inštitucija s področja IO v Sloveniji. Spomnim se, da so k nam v okviru različnih predavanj hodili zaposleni z ACS, ki so nam predstavljali svoje delo, projekte in aktivnosti, ki so jih v tistem času opravljali, ali pa smo ACS obiskovali mi, študenti. Vedno smo dobili informacije, zaposleni so bili vedno pripravljeni odgovoriti na naša vprašanja. Spomnim se, da se mi je takrat zdelo, da je ACS verjetno zelo primeren kraj za opravljanje dela andragoginje.

Zato sem priložnost za pripravništvo sprejela s hvaležnostjo in veseljem. Kaj je pa lahko lepšega kot  prva služba v inštituciji, ki se v vsem svojem bistvu ukvarja s področjem, za katero sem se izšolala? Delo sem začela opravljati spomladi 2008, dodeljena sem bila središču za razvoj in raziskovanje, moja mentorica pa je bila dr. Angelca Ivančič. Opravljala sem več delovnih nalog. Od dokaj administrativnih zadolžitev na začetku sem počasi prehajala k resnemu delu, predvsem na področju izobraževanja migrantov. Mislim, da so me takratni sodelavci sprejeli medse.

Zato lahko zares zapišem, da sem se na ACS počutila sprejeto in da so mi pri tem prav vsi zaposleni pomagali. ACS mi je ves čas nudil možnost izobraževanja in izpopolnjevanja, za kar sem bila hvaležna.

Moje pripravništvo se je po devetih mesecih zaključilo in od zime 2008 dalje sem zaposlena na ministrstvu, pristojnem za izobraževanje. Zanimiv podatek: od takrat do danes se je trikrat spremenilo ime ministrstva ter zamenjalo sedem ministric in ministrov.

Tudi na tej strani sistema se je moje sodelovanje z ACS nadaljevalo. Izkušnja s pripravništvom je pripomogla k bolj neposrednim stikom, saj smo se poznali. Tako je sodelovanje marsikdaj lažje steklo. Naše poti so se prepletale pri neformalnem izobraževanju odraslih, dejavnostih TVU, urejanju zakonodaje v IO, v različnih delovnih skupinah, pripravah izobraževalnih programov za odrasle in še mnogo več. Veselili smo se medsebojnih srečanj na različnih dogodkih, kot so bili letni posveti, andragoški kolokviji, različna strokovna srečanja in podobno. Prav vsakič smo se prisrčno razveselili drug drugega, povzeli, kje smo in kam gremo na življenjski in karierni poti. Mislim, da smo ohranili dobre poslovne in kolegialne odnose, ki jih imamo še danes.

In danes? Danes sem vodja Sektorja za izobraževanje odraslih na MIZŠ. Tako je moja povezanost z ACS tudi formalna. Ustanovo spremljam strokovno in razvojno. Skupaj s svojimi sodelavci na ministrstvu se z direktorico in sodelavci ACS trudimo najti optimalne vsebine za razvoj IO, pa tudi sredstva zanje. Pri tem so mi zelo v pomoč neprecenljive izkušnje mag. Katje Dovžak, nekdanje vodje sektorja ter predsednice Sveta zavoda ACS. Pred nami so načrti novega Evropskega kohezijskega programa, kjer bo tudi vloga ACS bistvena za razvoj IO. Prav tako bo prispevek ACS pomemben za dosego kazalnikov, ki so opredeljeni v kmalu sprejeti ReNPIO v Republiki Sloveniji za obdobje 2022–2030.

Teja Dolgan (teja.dolgan@gov.si), MIZŠ