(Navodilo za uporabo: zapisano je izključno avtoričino doživljanje, besede in stavki so večplastni, zato se za boljše razumevanje priporoča, da je bil bralec na dogodku prisoten, po možnosti ves dan, ali pa si je ogledal video posnetke, dostopne tukaj)

Moj, naš, vaš (in vse ženske oblike, seveda)

Moja, moja … rečem svoji psički, muckama, kateri od kur ali gosk, če rabi potrditev, kateri od ovčk, s katerimi sobivamo in ki so z včerajšnjo Anjino interpretacijo zgodbe Kdo se še boji volkov? v mojih očeh pridobile nov ugled.

Moj, moj, rečem svojemu vrtu, ki je večinoma malce kaotičen, ker imam zanj premalo časa. Moj, moj rečem na ves glas svojemu vnučku, čeprav vem, da ni (samo) moj. Moj(a), moj(a) rečem osebi, ki mi je blizu, ki me potrjuje in/ali izziva, ki mi pomaga klesati najboljšo različico sebe prav zaradi tega svojilnega zaimka oziroma njegovega ozadja. Povezuje in zavezuje me namreč ljubezen (zakaj sem zastala, preden sem tole izpisala, zakaj prav to besedo premalokrat izrečemo?). Skratka, tale ‘moj, moj’ izraža mojo malodane brezpogojno pripadnost, zaradi katere mucke začnejo presti, rastline bujno rasti, sočloveku pa se prižgejo iskrice v očeh. Ta jezik je univerzalen, niti trohica njegovega pomena se ne more izgubiti v prevodu. Iz tega potem kar hitro nastane in se gradi ‘naš’ odnos, naša vzajemna pripadnost, ljubezen, odgovornost in pripravljenost narediti v skupno dobro vse, kar je v naši moči. No, nič nenavadnega ni, če se slednje prenese na pojem, kot je na primer delo, učenje, rast … In se potem udejanja, zaradi česar se ‘naš’ širi in postaja močan, prodoren, uspešen.

Ko pride mimo kdo in reče, to je pa ‘vaš’ izziv, se – če le morem – obrnem in grem naprej po poti, ki mi jo narekujejo skupna zavezanost, vera, prepričanje … in delo.

Kaj imata skupnega volk in folk?

Zakaj tak uvod v temo, ki je pravzaprav hudo resna, tj. LPoIO, kjer smo se 19. 11. spoprijeli s prvo osrednjo nalogo – prispevkom k prenovi NPIO? Zato ker je bilo čez dan tako zelo pogosto zaznati našo predanost področju, pa najsi je šlo za prikazovanje preteklih prizadevanj ali poskusov utiranja novih pristopov: odpiranje meja, ki so se izkazale kot utesnjujoče (npr. ciljne skupine NPIO), prilagajanje izobraževalnih vsebin sodobnim (deročim) tokovom (cilji in ukrepi NPIO), podajanje rok parterjem onkraj našega neposrednega polja delovanja (partnerstva od spodaj navzgor, od zgoraj navzdol in horizontalno).

Saj ne, da tega ne bi počeli že zdaj in bo šele leta 2021 nastopila nova era, nasprotno, marsikaj udejanjamo že zdaj. Je pa že tako, da potrebujemo mejnike – zato da se ustavimo, pogledamo nazaj (in poskušamo videti resnico skozi prizmo grafov, tabel in drugih pričevanj), zastanemo in premislimo ter zadeve začrtamo na novo, na bolje.

‘Volk’ predstavlja grožnjo, ali še bolje – izziv, da najdemo nove rešitve, da ga ‘nadmudrimo’. ‘Folk’ smo ljudje, naše zmogljivosti (prilagajanja in preseganja) so neizmerne. In kot nas je opozorila Renata (in misleci pred njo), učenje je namenjeno izvabljanju teh potencialov na plan. Volk Folk pa nas je včeraj navdušil, ker brenka na strune, ki so ubrane na našo kolektivno slovensko ljudsko zavest. Blag zaključek hektičnega dne!

Vem, da nič ne vem (Sokrat)

Ta izrek sem davno tega zapisala kot posvetilo v svoji magistrski nalogi. Malce sem ugibala, ali mi je to priznanje nevednosti (med študijem in v nalogi sem se spoprijemala z ekonomsko informatiko, sistemsko teorijo, relacijskimi bazami podatkov …) v prid ali ne. Komisija se o tem ni izrekla. Mene pa je ta občutek nevednosti težil tedaj in še mnogokrat v življenju – kot tihi spremljevalec, ki neprestano kliče k ponižnosti pred Resnico onkraj popolnega dosega.

Po Renatinem predavanju čutim veliko odvezo in potrditev, da sem lahko nevedna. Da je nevednost (lahko) dobra, kajti zavedanje, da je tako, te (lahko) izzove k odkrivanju vedno novih delčkov Resnice o sebi, svetu, najnovejšem telefonu ali kakšnem drugem orodju, večnem ali ravno nastalem pojavu …  in k učenju.

Povedano z drugačnimi besedami, kot jih uporabljamo v naši skupnosti izobraževanja odraslih, osvetljeno iz drugih zornih kotov, prikazano z drugačnimi primeri iz našega vsakdanjega življenja … je Renata pred nami razgalila prelepo pripoved o strasti do (ne)vednosti, pretvezi o ‘na znanju temelječi družbi’ ter neizogibnosti spoznavanja sebe in drugih. Goreča ambicioznost pri tem ne škodi, dokler ni samopozabna.

Tega dne je bil pogosto izrečen stavek: ‘Niti slučajno ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost.’ Zagotovo pa vemo, da moramo okrepiti svojo sposobnost prilagajanja spremembam – kakršnim koli že. Ne pozabimo tega zapisati v novi NPIO in še kam!

Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc.pahernik@acs.si), ACS