V soboto, 28. julija, je bila pri Medvedovih v Oglarski deželi za več tednov prižgana kopa velikanka. Pred prižigom je bilo med drugim rečeno: »Kopa je podobna ledeni gori. Skritega je več kot vidnega. Njen izziv sprejme in zmore le močan človek, močna družina, močna skupnost.«
V Dolah pri Litiji je oglarskih družin več.
Kdo med nami še zna na pobočju posekati drevo, ga izvleči in razklati, nato pa zložiti natanko tako, da nastane oglje in ne nesreča?! Tega ni moč razumeti ali se naučiti z mobitelovega ekrana ali iz elektronskega učbenika, treba je poskusiti in vaditi, vztrajati, popravljati, obvladati … tudi sebe. Tega večina ljudi, celo mladih, ki iščejo izzive, ni poskusila. Zato imajo problem oni in ne oglarji. Ne gre za dilemo »Kdo pa je danes še tako neumen, da gara z zemljo in gozdom,« ampak za vprašanje, kdo je danes sploh še tako moder. Z oglarjenjem se namreč na Slovenskem ukvarjajo že 3000 let! Koliko držav in cesarstev se je medtem že zamenjalo?! Sodelujoči lesu s svojim znanjem in veščino dodajajo vrednost, kar je ustvarjalno delo. Vlagajo sebe: upajo (da bo uspelo), zaupajo (da pomagači ne bodo vgradili napake), vse organizirajo tako, da bo cilj dosežen in da bo tudi nekaj zaslužka.
Letošnjemu avtorju in lastniku kope velikanke, Janezu Medvedu s Suhadol v Oglarski deželi – Dolah pri Litiji – doslej nobena kopa ni niti zgorela niti ugasnila. Manjše, imenujejo jih mulci, bolj nagajajo. Trenutna kopa je doslej največja. Nastajala je počasi, približno pol leta, njeno oglje pa je večinoma že prodano. Mogočnih 200 kubičnih metrov lesa v njej se bo skuhalo v približno 20 ton oglja. Oglarjenja se je Janez Medved naučil doma, za kmetijo z več deset glavami živine to predstavlja dodatni zaslužek.
Ne more oglariti sam, zato mu pomagajo domači, pomagače je namreč vse teže dobiti. Kopa se bo kadila nekaj tednov. Morda jo obiščete, prijazno vas bodo sprejeli. Obisk vam priporočamo tudi zato, ker vendarle menimo, da je tolikšen (večinoma pa prezrt) napor skupine ljudi predvsem zgled modrih, ki povezujejo preteklost s prihodnostjo, ljudi med seboj in z naravo. V Evropskem letu kulturne dediščine zato ne bi smeli priti v medije le zaradi dimenzij kope, ampak zato, ker nas njihov zgled nagovarja, da se pravzaprav le z učenjem njihovih modrosti lahko na spremembe pravilno odzivamo.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS
