Eni bodo rekli, da veliko, drugi, da malo, tretji pa da nič. Jaz pa pravim, da je marsikatero znanje neprecenljivo.
Ko sem leta 2008 iskala še zadnje študentsko delo, je bila Slovenija že pod vplivom takratne recesije. Kot absolventka andragogike sem iskala delo v podjetjih, katerih osnovna dejavnost je bila izobraževanje oz. so kljub drugačni osnovni dejavnosti dali poudarek tudi izobraževanju zaposlenih. A v recesiji so podjetja začela varčevati in na moje veliko presenečenje se je to varčevanje začelo prav na področju izobraževanja. Moram priznati, da v tem nisem videla smisla in še danes ga ne. Verjetno zato, ker verjamem, da je v znanju moč, in da je znanje pravzaprav ena redkih stvari, ki nam jih nihče ne more vzeti.
V izobraževanje sem že od vključitve na študij andragogike vlagala kar nekaj svojega časa, kasneje, ko sem si to lažje privoščila, pa tudi prihrankov. Obdobje recesije tako ni bilo izjema. Ko so drugi z izobraževanjem prenehali, sem sama iskala možnosti pridobiti novo znanje, ki bi mi omogočalo bolj konkurenčen nastop na trgu dela. Vključila sem se na tečaj nemščine, preko spleta pa sem se učila desetprstnega slepega tipkanja. Oboje je bilo brezplačno. Vključila sem se tudi v izobraževanje iz nevrolingvističnega programiranja, v zameno za brezplačno udeležbo opravila nekaj ur organizacijskega dela in s tem pridobila še dragocene izkušnje. Prav to znanje mi je koristilo mnogokrat v življenju in je pripomoglo, da sem lažje našla zaposlitev. Ko sem pozneje delila te svoje izkušnje z drugimi, so mi rekli, da sem imela srečo. A sreča ni imela kaj dosti pri tem.
Marsikdo se v času krize pokrije z odejo in čaka, da najhujše mine. Ta strategija je kratkoročno morda učinkovita, saj se z njo izognemo soočenju z nečim, česar nas je strah – negotove prihodnosti. Pozabljamo pa, da prihodnost ustvarjamo sami preko odločitev, ki jih sprejemamo danes, in da se recept za izognitev negotovi prihodnosti ne skriva v čakanju, temveč v akciji, usmerjeni v zastavljeni cilj.
Vprašanje, ki si ga je torej smiselno najprej zastaviti, je, kakšen je moj cilj in koliko je vreden – koliko mojega časa, energije in morda tudi financ. Da bi vrednost lažje ocenili, je na mestu razmislek o koristih doseženega cilja – kakšne bodo materialne, poslovne in osebne koristi, kako bo dosežen cilj pozitivno doprinesel h kakovosti našega počutja in življenja? Več kot jih najdemo, bolj bomo motivirani, da ga dosežemo in večjo vrednost mu bomo pripisali. To pa bo pozitivno vplivalo na ohranjanje motivacije. Drugo vprašanje pa je, katero znanje potrebujemo, da bomo cilj lažje dosegli in kje ga lahko dobimo. Potem nam preostane le še akcija.
Verjamem, da so krizni časi, čeprav za marsikoga polni dvomov, strahu in negotovosti, pravzaprav priložnost, da se vprašamo, kdo želimo biti in kam želimo priti. So priložnost za nov začetek. So priložnost, da se ustavimo in kreiramo prihodnost, kakršno si želimo. In so hkrati tudi priložnost, da se učimo, da naša moč ni v obupavanju in objokovanju okoliščin, ki jih ne moremo spremeniti, temveč v prevzemanju odgovornosti za stvari, ki so v okviru našega nadzora. In odločitev za izobraževanje to prav gotovo je. Isto velja tudi za odločitev, da čakamo in upamo na najboljše. Meni je ljubša prva, saj z njo krepim občutek, da imam niti svojega življenja v svojih rokah. Že pred dolgo časa sem namreč ugotovila, da se počutim mnogo bolje, kadar imam občutek nadzora nad življenjem. Spoznala sem tudi, da ga predvsem v obdobju negotovosti najlažje ohranim prav z izobraževanjem. Tako namreč skrbim za kreiranje prihodnosti, kakršno si želim. Prav zato je v mojih očeh marsikatero znanje neprecenljivo.
Petra Cvek (petra.cvek@mestoznanja.si), Mesto znanja
