Kot predavateljica v programih Začetna integracija priseljencev in Uporabna slovenščina za albansko govoreče skoraj vsako jutro začnem obkrožena s tujci. To so ljudje, ki želijo razumeti naš način življenja, naš jezik, navade in konec koncev tudi zakone. V okolje, ki zdaj predstavlja njihov novi dom, se želijo čim bolje vključiti. In kaj to pomeni za nas predavatelje? Mi smo tisti, od katerih se pričakuje, da imamo vse odgovore na dlani. Večinoma to ne predstavlja večjih težav, v različnih situacijah se zelo dobro znajdemo. Tako je šlo vse do trenutka, ko je v naša življenja posegla epidemija novega koronavirusa. Zdaj pridejo udeleženci zjutraj zmedeni. Eden je nekaj prebral v Večeru, spet drugi na 24 ur, tretji na Twitterju ali Facebooku ipd. Seveda jih je veliko besedila kopiralo v Googlov prevajalnik. Marsikaj se lahko izgubi v prevodu.
V predavalnici se vname debata, vsak ima svojo različico iste novice, vsak verjame v svoj prav in nato čakajo. Koga čakajo? Mene, svojo predavateljico, ki ima vse odgovore. Pomaga jim, jih usmerja, da jim je lažje. Ampak ali jim res lahko pomagam, če še sama ne morem več slediti vsem ukrepom, ki se bliskovito spreminjajo? Vsako jutro najprej preberem novice, da preverim, ali bomo zdaj morali zunaj nositi maske, ali lahko gremo v trgovino brez izpolnjevanja pogoja PCT. Ali lahko gremo v kavarno, ne da bi izpolnjevali pogoj PCT? Kako naj starši pripeljejo otroka v vrtec, šolo, k zdravniku? Opremljena z informacijami grem v razred, odgovorim na večino vprašanj, vmes preverjam, da me pravilno razumejo in se izogibam odgovoru, ko zaslišim: ‘Profesorica, kaj pa vi mislite o vsem tem?’ Med odmorom grem na kavo; kavo brez novic. Ko se vrnem v predavalnico, me udeleženci vprašajo ‘Ali ste slišali?’ Mojemu odzivu ‘Kaj pa?’ sledi odgovor: ‘Sprememba ukrepov.’ Mislila sem, da mi kot profesorici tega nikoli ne bo treba izgovoriti: ‘Jaz nič ne vem.’
Vse življenje se učimo in ni pomembno, ali nas k temu vodijo notranji ali zunanji dejavniki. Situacija, v kateri trenutno živimo, od nas zahteva različna védenja. Ni pomembno, ali se učimo, da lahko v neki družbi bolje živimo, ali se učimo le zato, da lahko preživimo.
Jana Lovrec Srša (jana.lovrec-srsa@azm-lu.si), Andragoški zavod Maribor – Ljudska univerza
