Cela serija poklicev in nazivov v raznovrstnih knjižnicah
Med knjižničarji je podobno. Obstajajo nacionalna, visokošolske, šolske, specialne in splošne knjižnice. Obstajamo knjižničarji štirih vrst, ki imamo glede na izobrazbo, leta izkušenj in pridobljenih spretnosti različne nazive. Vključeni smo v društva in povezani v ZBDS. Po izvoru smo dveh vrst: bibliotekarji, ki so študirali na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, ter tisti, ki smo opravili bibliotekarski izpit po končanem drugem študijskem programu (in program študijskega izpopolnjevanja – ne nujno v tem vrstnem redu).
Veliko nas je. V 58 splošnih knjižnicah je skupaj 235 krajevnih knjižnic oz. enot in 13 bibliobusov. Nabavo, obdelavo, hrambo in izposojo obvladujejo knjižničarski strokovnjaki. Na spletu je mogoče zaslediti podatek, da jih je v tovrstnih ustanovah zaposlenih približno 1.200. V različnih zavodih, muzejih, galerijah in drugje pa so naša delovna mesta poimenovana drugače, zato o številkah težko govorimo. Skratka, veliko nas je. In ne, ne poznamo se med seboj.
Specialna knjižničarka, zvesta uporabnica splošne knjižnice
Odkar pomnim, sem članica Mestne knjižnice Kranj. Tamkajšnji knjižničarji in knjižničarke ne vedo, da sem opravila tako bibliotekarski izpit kot študijsko izpopolnjevanje in ponosno nosim naziv bibliotekarska specialistka. Še dobro.
Poleti sem v želji, da bi prebrala kriminalko mlade slovenske avtorice, knjigo rezervirala. Dva meseca pozneje, precej prej, kot je kazalo, ko sem se postavila v vrsto, sem dobila v svoj e-poštni predal obvestilo, da je knjiga na voljo. Dobim jo na polici, označeno s prvima črkama priimka, prvo črko imena in nekaj številkami. Samozavestno sem zakorakala k črki P, od daleč zagledala hrbet rezervirane knjige in si jo zadovoljno zavihtela v naročje. Med potjo v 2. nadstropje sem si ogledala listek v izposojeni knjigi. Ugotovila sem, da je prva črka prava, sledijo pa druge, prav nič povezane z mojimi osebnimi podatki.
Bosa kovačeva kobila zardeva
Po razmisleku sem se odpravila k prijaznemu knjižničarju. Potrpežljivo mi je pojasnil, da sem knjigo rezervirala v oddelku Knjižnica24Globus, kjer naj jo tudi prevzamem. »A nisem zdaj tu?« sem zaprepadeno vprašala. Ne, rezervirala sem jo v knjigomat, ki je na voljo 24 ur na dan. Izposoja je enostavna, rezervacija pa je plačljiva. Nobenega listka ni. Knjiga je posebej zame odložena v predal, ki se odpre na ukaz – dotik moje knjižnične izkaznice.
»No, 30 centov bom zmogla,« sem zamrmrala, ko mi je prijazni sogovornik povedal, da ne bo zastonj.
Vsaka šola nekaj stane. Tokrat ni šlo za materialno vrednost, ampak za zadrego, v katero sem se spravila, ko nisem prebrala pojasnil. In ker sem zaposlena v specialni knjižnici, kjer nimamo prav veliko opravka s tehnologijo, namenjeno izposoji.
Hvala
Splošne knjižnice pa – po drugi strani – si zaslužijo vse priznanje, ker pridejo uporabnikom naproti, kjer je le mogoče. Hočete plačati članarino po spletu? Izvolite. Hočete vrniti knjige izven delovnega časa. Tu je vstop, tu prostor. Izvolite. Hočete priti po knjige ponoči? Ni težav. Omarica se odpre sama od sebe. Ne samo knjige, tudi knjižnice so zakon. Knjižničarji pa zlati. Hvala, Mestna knjižnica Kranj, in vse druge knjižnice. Očitno imate radi svoje delo in nas, (občasno) zmedene uporabnike.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS