Tudi ko je vreme megleno in hladno, smo na ZLU, v VGC Zasavje, zelo ustvarjalni. Iščemo nove izzive in delamo s polno paro. Poleg tega se zelo radi potepamo, še posebno po Zasavju. Našega obiska niso veseli samo v Zagorju in Trbovljah, tudi v Hrastniku smo vedno dobrodošli. Tokrat smo že drugič obiskali Dom starejših Hrastnik, kjer stanovalci preživljajo jesen življenja. V domu imajo varen prostor in zatočišče, v katerem so sproščeni, med prijatelji so lahko to, kar so. Zgodbe, ki smo jim zadnje čase priča, so nekaj posebnega. So polne čustev. Ganejo. Včasih se moramo kar potruditi, da jih v teh sodobnih časih sploh razumemo. Velikokrat nas pustijo brez besed. Trudimo se jim pokazati, da jih razumemo, podpiramo, občudujemo in spoštujemo. Veliko jim pomeni, če jih kdo obišče in z njimi preživlja prosti čas. To potrebujejo, to jim pomeni največ.
Našega prvega obiska so bili neizmerno veseli, saj sta v goste prišla kinolog Lojze Klančišar in njegova psička Ota, ki je kaj hitro “prirepkala” v njihova srca. Kdo je ne bi imel rad, tako pridne, umirjene, pametne in zveste. »Upamo, da nas še kdaj obiščeta!« so zapisali na svojem Facebooku. Gospod Klančišar jim je povedal veliko zanimivih zgodb o kužkih in življenju, zato je čas minil, kot bi mignil.
Tudi mi se radi vračamo tja, kjer je vedno dobra volja, zato smo drugi obisk namenili ustvarjanju. Skupaj s stanovalci smo izdelovali obešanke za rože iz starih majic (makrameje), vmes poklepetali, uživali drug z drugim in se učili drug od drugega. Imeli smo se zelo lepo in tudi tokrat je čas hitro minil. Kljub ukrepom proti covidu-19, potrebna je bila namreč popolna zaščita, je bila delavnica uspešna. Kjer je volja, je tudi pot, in skupaj smo dokazali, kaj vse je mogoče. Bilo je zanimivo, razgibali smo prste in možgane ter se ob tem odlično zabavali. Vsak udeleženec je izdelal svojo obešanko za rože, ki bo krasila sobo. Stanovalci so vajeni skromnosti, zato se jim zdelo sprva kar »greh« uničiti majice. Ko smo jim pojasnili, da so neuporabne, ponošene in bodo s tem ponovno zaživele, namesto da bi romale v smeti, so vneto začeli delati. Zadovoljni so bili, da smo skupaj naredili nekaj lepega in uporabnega. Kako malo je treba, da sočloveku polepšaš dan. Bilo smo skupaj, četudi z maskami. Veselimo se dne, ko se bomo lahko spet sproščeno objeli.
Med druženjem smo se zelo povezali, mogoče še bolj kot sicer, če ne bi bili takšni časi. Želim si, da tako ostane tudi v prihodnje, da se iz tega vsi skupaj nekaj naučimo, spremenimo, kar je treba, ohranimo le pozitivne stvari, ki nam jih je prineslo to obdobje, ter gremo skupaj in pogumno naprej.
Mojca Kropivc (mojca.kropivc@zlu.si), Zasavska ljudska univerza
