Leta 2003 je UNESCO sprejel Konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Prispevala naj bi k njenemu boljšemu varovanju, spoštovanju, dvigu zavedanja o njeni pomembnosti in zagotavljala mednarodno sodelovanje in pomoč.
Konvencija kot nesnovno kulturno dediščino opredeljuje tudi ustna izročila, izraze in jezik.
LU Jesenice s ŠK že 15 let izvaja projekt Ohranjanje kulturne dediščine. Cilj projekta je spodbuditi ljudi k zavedanju o njenem pomenu, spoštovanju, negovanju ter izročanju v dar in hrambo prihodnjim rodovom. S tem vzpostavljajo medgeneracijski dialog. Zato zapisujemo spomine starejših o preteklem življenju na Jesenicah. Vsako leto izide knjižica z zbranimi zgodbami kot dokaz, da je zgodovinski spomin Jesenic močan, živ in je še danes osnovna gonilna sila za mnogotere dejavnosti. ŠK prirejamo v sodelovanju z Občinsko knjižnico Jesenice in Gornjesavskim muzejem, ki se vključujeta s strokovnim mentorstvom, ter Občino Jesenice, ki je projekt finančno podprla.
Udeleženci ŠK imajo radi življenje. Ponosni so na svojo in skupno preteklost in hvaležni, da o tem lahko spregovorijo na svoj način s človeško toplino, iskreno in odkrito, tudi kritično, a le redko s pisateljskimi ambicijami. Začelo se je z recepti, ki so jih članice pridno zbirale in izdale v prvi knjižici Kaj so včasih na Jesenicah jedli? Naslednje vprašanje je bilo Kako pa so včasih živeli? To je vodilo v neprekinjen projekt Ohranjanje kulturne dediščine v lokalni skupnosti.
Vsako leto raziskujemo zgodovino druge krajevne skupnosti v občini, vsako leto se udeležencem pridružijo novi, vsako leto zapišemo nova osebna pričevanja o nekdanjem življenju, obudimo nove spomine, spletemo nova prijateljstva in izdamo novo knjižico. Brez nje bi bili Jeseničani prikrajšani za prijetne urice branja zgodb, ki jih je pisalo življenje v dolini plavžev, rdečega prahu in tesne medsebojne povezanosti ljudi, ki so na Jesenicah iskali in našli svoj prostor pod soncem.
Cilj je ne le raziskati teme in okolja, ampak tudi poiskati pričevalce, ki so pripravljeni povedati ali zapisati svoje zgodbe in spomine na preteklost. Ključni učni viri so ljudje sami, njihovo znanje, spomini in ideje. Uporabljeni so tudi različni materialni viri (izvlečki iz literature, krajevni časniki, različno video in avdio gradivo), spletni iskalniki in fotografije.
Kako se lotimo dela?
Z udeleženci se najprej dobimo na uvodnem srečanju, kjer postavimo skupne cilje, začrtamo okvir dela ter izberemo kraj skupinskih srečanj, vsako leto v tistem predelu Jesenic, katerega dediščino raziskujemo. Srečujemo se 1–2-krat mesečno in ob prijetnem klepetu obujamo spomine na čase, ki so za večno minili. Raziskujemo zgodovino našega kraja, kulturno in športno življenje, šege, navade in druge dogodke, ki so zaznamovali posamezne predele Jesenic. Ljudje pripovedujejo zgodbe o stvareh, ki so jih osrečevale in žalostile, o dosežkih in trudu, ki so ga vložili vanje, o ovirah, ki so jih premagali, in izkušnjah, ki so jih nabrali.
Vse to zapišemo.
Vsako leto decembra izide nova brezplačna knjižica z zbranimi spomini in zgodbami – v najkrajšem času so razgrabljene in si jih je mogoče sposoditi le še v knjižnicah. Iskreno je treba priznati, da so najlepše božično darilo sokrajanom in someščanom, ki s pomočjo tujih zgodb odkrivajo svoje skoraj pozabljene spomine. Knjižice predstavimo na slovesnem zaključnem srečanju, ki se ga vsakič udeleži več kot 100 udeležencev.
V do sedaj izdanih knjižicah je zbranih kar 298 osebnih zgodb in spominov.
Zgodbe imajo skupni imenovalec: povedati želijo, da je življenje lepo kljub preizkušnjam, ki jih prinaša. Življenje je bilo trdo, včasih nevarno, a kljub temu lepo zaradi medsebojne povezanosti, prijateljstva, sosedske pomoči in z manj tekmovalnosti, ki sili današnjega človeka v osamo, egoizem, dostikrat v osebno nesrečo ali vsaj samost, če ne samoto. Zdrav humor in preprosta kmečka pamet sta pomagala živeti in preživeti. O vsem tem in še marsičem drugem govorijo zgodbe.
Opisani projekt je primer dobre prakse, kako je mogoče s sodelovanjem strokovnih organizacij, podporo lokalne skupnosti, usposobljenimi mentorji ter prizadevnimi in zavzetimi krajani na enkraten, unikaten način predstaviti kulturno dediščino nekega kraja, poskrbeti za njeno prepoznavnost in doseči, da so občani nanjo ponosni, jo spoštujejo ter obogateno izročijo v dar naslednjim generacijam.
Polona Knific (polonak@lu-jesenice.net), LU Jesenice
