Za začetek navajam misel dr. Slavka Gabra, ministra za šolstvo in šport v letu 1996, ko je ACS praznoval peto obletnico delovanja. Takole je zapisal: »Pet let delovanja neke ustanove ni kdove kako dolgo obdobje, pomeni pravzaprav zgodnjo mladostno dobo. A prav to je lahko tudi njena velika prednost. Ko si šele išče svoje mesto, položaj in trdnejšo perspektivo, lahko pomenijo prvi koraki obdobje njene največje prodornosti, pobudnosti, prožnosti in tudi učinkovitosti.« Razmišljam o tistih prvih letih in strinjam se, da je bila to res naša prednost. Vsi smo vedeli, da izobraževanje odraslih v Sloveniji potrebuje močno razvojno-raziskovalno ustanovo z raznovrstnimi strokovnjaki, ki bodo sposobni odgovarjati na družbene izzive in delovati inovativno, nismo pa imeli nekega vnaprej pripravljenega seznama, kaj natančno naj bi delali. In to je bila odlična popotnica, pa tudi prednost za sodelavce v razvojnem in svetovalnem središču, ki sem ga vodila v tistem času – imeti odprte oči, razum in srce za to, kar se dogaja okrog nas, in razmišljati, kaj mora in kaj lahko k temu prispeva izobraževanje odraslih, biti pri iskanju odgovorov kreativen, vizionarski, včasih celo malo izzivalen. Seveda tudi takrat razmere za delovanje ustanove niso bile povsem enostavne – po oblikovanju idej, kaj želimo delati, je bilo treba s trdnimi strokovnimi argumenti prepričati financerje, da so denarno podprli izvedbo naših idej. Moram pa reči, da so dobri strokovni argumenti skoraj vedno zmagali, saj je bilo takrat zaupanje financerjev v našo ustanovo na visoki ravni; zaupanje pa je izhajalo tudi iz spremljanja naših rezultatov, ki niso bili zanemarljivi.
Preden omenim nekaj razvojnih projektov, ki so zaznamovali tisti čas in od katerih marsikateri še vedno obstaja v praksi, naj omenim še to, da se je že takrat zasnoval način dela, za katerega menim, da je še danes značilen za to ustanovo. Bili smo sicer organizirani v različna središča, ki so se prvenstveno ukvarjala ali z raziskovanjem ali razvojem, izobraževanjem oz. promocijo, a naše delo je bilo interdisciplinarno in raznovrstno. Tako tudi delo v Središču za razvoj in svetovanje nikoli ni bilo zgolj razvojno – če smo sodili, da je to nujno, smo delali tudi raziskovalno, prav tako smo izvajali različna izobraževanja, pripravljali strokovne podlage za sistemsko umeščanje novih projektov ipd. Skratka, povezanost raziskovanja, razvoja, izobraževanja in svetovanja je po mojem mnenju ena od odlik ACS vse od njegove ustanovitve pa do danes.
V tistem času je močno vplival na naše razvojno delo pojav velikega obsega brezposelnosti, ki je nastal zaradi tektonskih gospodarskih sprememb. Med iskalci zaposlitve se je znašlo zelo veliko število odraslih brez izobrazbe ali pa s poklicno izobrazbo za manj zahtevna proizvodna dela, pa tudi tistih s srednješolsko izobrazbo. To je bil neke vrste družbeni šok, saj pred tem kakšnega večjega obsega brezposelnosti nismo poznali; brezposelni so bili le tisti, ki so bili zaradi različnih oviranosti za delo nezmožni ali pa »lenuhi«. Brezposelnost je bila neke vrste družbena stigma. Zdaj pa so se v tej skupini znašli »čisto običajni ljudje«, zanje je bilo treba poiskati nove možnosti na trgu dela. Seveda se ACS ni mogel ukvarjati s prekvalifikacijami ali drugim strokovnim izobraževanjem, usmerili pa smo se v ozaveščanje izobraževalnih organizacij za odrasle o tem družbenem problemu. Spodbujali smo jih, naj se usmerijo v izobraževanje brezposelnih, raziskovanje, kakšno sploh imamo mrežo javnih in drugih organizacij, ki lahko strokovno delujejo pri izobraževanju odraslih. Spodbujali smo tudi za usposabljanje strokovnih delavcev z LU za izvajanje izobraževalnih programov za psiho-socialno pomoč brezposelnim, razvoj programa za mlajše odrasle, ki so bili posebej ogroženi na trgu dela, svetovanje brezposelnim pri odločanju za nadaljnje izobraževanje in evalvacijo nacionalnih vlaganj v izobraževanje brezposelnih.
Da, že takrat so nastajali zametki obsežnih in danes zelo uveljavljenih področij dela, to sta kakovost izobraževanja odraslih in svetovanje. Vse lastne razvojne projekte, ki smo jih uvedli v prakso, smo periodično tudi samoevalvirali, da smo tako lahko opazovali učinke svojega dela in vpeljevali nove razvojne prijeme, če so se izkazali za potrebne. Izvajali pa smo tudi evalvacije programov ali projektov drugih.
Zanimiva, a grenka izkušnja iz tedanjega časa: evalvirali smo nacionalni projekt usposabljanja in izobraževanja brezposelnih, kjer smo med drugim opozorili tudi na (neprimerno) vlaganje denarja v izobraževanje za poklice, ki so bili že tako ali tako suficitarni, in na popolno odsotnost zagotavljanja minimalnih standardov kakovosti pri nekaterih izvajalcih izobraževanja. Financerju projekta naše ugotovitve niso bile všeč in nedokončana evalvacija je šla v predal.
Veliko dela pa smo namenili tudi razvoju neformalnega izobraževanja in učenja. Pri tem smo se učili tudi od drugih. V Slovenijo smo uvajali nekatere izobraževalne oblike, metode in pristope, ki so se drugje izkazali za uspešne. Vedno pa smo temu pridali svoj pristop – uvajali smo jih tako, da smo upoštevali razmere pri nas, pričakovanja naših ljudi, naše zmožnosti, naše navade. Tak tipičen primer so študijski krožki, ki smo jih srečali na Švedskem. »Uvedli« smo neprofesionalnega vodjo študijskega krožka, dosledno učenje drug od drugega ter akcijski cilj – vplivanje na razvoj okolja. Podobno lahko rečemo za zgledovanje po danskih produkcijskih šolah, na podlagi katerih smo razvili centre za mlajše odrasle, kasneje PUM oz. danes PUM-O.
V tistem času je začela delovati tudi prva Borza znanja. Na ACS je bilo odprto prvo središče za samostojno učenje, kjer smo ob praktičnem opazovanju poskusnega delovanja snovali zasnove za kasnejšo mrežo središč za samostojno učenje. In prav anekdotično se je spominjati časov, ko smo orali ledino pri uveljavljanju ugotavljanja in potrjevanja znanja. Obiskali smo več različnih ustanov, med njimi tudi take, ki so danes zelo aktivne na tem področju, da bi jim predstavili principe teh procesov. Skoraj vsi so nas zavrnili, češ da želimo rušiti šolski sistem in način pridobivanja ter potrjevanja znanja na šolski način. Res, kako se je svet v tridesetih letih na nekaterih področjih spremenil ali kako že gre tista o petelinu, ki prezgodaj zapoje …
Omejeni prostor mi ne omogoča, da opisala prav vse, kar smo zasnovali in razvijali v tistih časih, še manj pa, da bi ob tem zapisala vse refleksije, ki se mi pojavljajo iz oddaljene časovne dimenzije. Vsekakor pa lahko rečem, da so bili takrat, in tako je tudi še danes, za uspešno razvojno delovanje potrebni strokovno navdušenje, velika strokovna razgledanost, nenehno učenje, interdisciplinarnost, vztrajnost, timsko delo in sposobnost objektivne samoevalvacije. Predvsem pa je treba imeti rad izobraževanje odraslih.
Sonja Klemenčič (sonja.klemencic1@siol.net)
