Včasih se znajdem v situaciji, ko bi morala napisati tedenski blog, pa mi nikakor ne steče. Ni miru (morda najbolj tistega notranjega), sodelavci si podajajo kljuko, misli so razpršene in skačejo od ene naloge k drugi, ali bolje k vprašanju, kaj je pomembneje … Ideje enostavno ni. Verjetno večina pozna tak občutek. Pravzaprav je to občutek nemoči. Pa še vedno vztrajam pred tipkovnico in praznim ekranom, po malem se že obsojam, ene same pametne misli, ob kateri bi steklo, pa še kar ni.
Sprašujem se, kako s tem opravijo različni ustvarjalci, ki se s svojimi stvaritvami preživljajo. Nemogoče je biti nenehno ustvarjalen. V Sobotni prilogi Dela sem prejšnjo soboto prebrala zanimiv članek Irene Štaudohar o ustvarjanju. Omenja novinarja Masona Curreya, ki je že pred leti napisal knjigo z naslovom Daily Rituals: How Artists Work (2013). V njej opisuje, kako navdihujoči pisatelji, pesniki, dramatiki, slikarji, filozofi, znanstveniki in matematiki prefinjeno obidejo številne ovire z vsakodnevnimi rituali.
Kafka je le eden od 161 mislecev, ki opisujejo svoje vsakodnevne rituale, da bi opravili svoje delo, bodisi z zgodnjim vstajanjem bodisi s poznim spanjem, bodisi s samozdravljenjem s krofi ali kopanjem, pitjem velikih količin kave ali dolgimi dnevnimi sprehodi.
Ameriški romanopisec Thomas Wolfe je pisal stoje v kuhinji, pri čemer mu je za pisalno mizo služil zgornji del hladilnika. Francoski filozof, dramatik, scenarist, pisatelj in literarni kritik Jean-Paul Sartre je žvečil tablete Corydrane (mešanica amfetamina in aspirina) in vsak dan zaužil desetkrat večji odmerek od priporočenega. Filozof in prirodoslovec Descartes se je rad zadrževal v postelji, njegov um pa je v spanju taval po gozdovih, vrtovih in začaranih palačah, kjer je doživljal ‘vse možne užitke’. Angleški romanopisec Anthony Trollope je od sebe zahteval, da vsako jutro napiše tri tisoč besed (250 besed vsakih petnajst minut v treh urah), preden je odšel na delo na pošto. Ameriški skladatelj George Gershwin je (po besedah svojega brata Ire) delal dvanajst ur na dan: od poznega jutra do polnoči. Za klavirjem je skladal v pižami, kopalnem plašču in copatih. Ruski skladatelj poljskega porekla Igor Stravinsky nikoli ni mogel skladati, če ni bil prepričan, da ga nihče ne sliši. Ko je imel blokado, je delal stojo na glavi, da si je ‘zbistril možgane’. (Vir)
Irena Štaudohar v svojem članku omenja, da je Currey v svojo knjigo Daily Rituals: How Artists Work med 161 kreativnih ljudi vključil le 27 žensk, zato je napisal novo, v kateri nastopajo le ženske. Njihove vsakodnevne rutine so bile mnogokrat drugačne. Še zlasti, če so bile poročene in so imele otroke. Mnogi med njimi – ne mož ne otroci, tudi prijatelji ne – sploh niso vedeli, da ustvarjajo, saj so to pred njimi skrivale.
V knjigi Daily Rituals: Women at Work (2019) je Currey tako pisal o Clari Schumann, Elizabeth Barrett Browning, Marie Curie, Edith Wharton, Virginiji Woolf, Edni Ferber, Doris Lessing, Pini Bausch, Fridi Kahlo, Shirley Jackson, Helen Frankenthaler, Patti Smith in 131 drugih umetnicah – slikarkah, skladateljicah, kiparkah, znanstvenicah, filmskih ustvarjalkah in performerkah. Pisal je o njihovih vsakodnevnih rutinah, vraževerjih, strahovih, prehranjevalnih in pivskih navadah in drugih natančno in ne tako natančno umerjenih ritualih, ki so jim pomagali zbrati moč volje in samodisciplino ter so jih, ko so ustvarjale, držale ‘nad gladino’ z optimizmom in borbenostjo (vir).
Maya Angelous, ameriška pesnica in aktivistka za državljanske pravice, je na primer najraje pisala v hotelskih sobah. S sabo je prinesla slovar, sveto pismo, karte in steklenico šerija in začela ustvarjati (vir). Lillian Florence Hellman, ameriška dramaturginja, prozaistka, pisateljica spominov in scenaristka, znana po uspehu na Broadwayu, pa tudi po političnem aktivizmu, je bila verižna kadilka. Pokadila je tri škatlice cigaret in popila dvajset skodelic kave na dan. Takole je napisala: »Vstajam ob šestih zjutraj, si skuham kavo, pomolzem krave in očistim hlev. Ob osmih si naredim zajtrk in začnem pisati.« Pisala je iz »vznesenosti, depresije, upanja. /…/ To je natančen vrstni red. Upanje se pojavi proti večeru. Takrat si rečeš, da boš naslednjič boljši, pri tem ti pomaga Bog.« Baronica Karen Christenze von Blixen-Finecke, poznana pod psevdonimom Isak Dinesen (njen dekliški priimek), je danska pisateljica, ki je ustvarila knjigo Spomin na Afriko, po kateri je bil posnet tudi film. Pretiran zagon, ki ga je potrebovala za ustvarjanje, so ji dajali ostrige in šampanjec pa tudi amfetamini.
Tretja knjiga z naslovom Daily Rituals nosi podnaslov How Great Minds Make Time, Find Inspiration, and Get to Work (2020). V njej Mason Currey predstavlja delovne rutine več kot sto šestdesetih največjih filozofov, pisateljev, skladateljev in umetnikov: od Marxa do Murakamija, od Beethovna do Bacona. Knjigo odlikujejo zanimiva spoznanja o mehaniki genialnosti, zabavne zgodbe, ki predstavljajo delovne rutine predstavljenih osebnosti, in fotografije pisateljev in umetnikov pri delu.
Pred časom sem poslušala AIDEA Podkast – #37, v katerem je o ustvarjalnosti govoril tudi Miha Mazzini. In, ja, tudi o ritualih. Za Hemingwaya je rekel, da je vstajal ob štirih, popil en viski in začel pisati. Schiller je imel na mizi pred sabo gnila jabolka, dokler je pisal, potem jih je pospravil …
Mazzini takrat, ko piše, živi skrajno ‘dolgočasno’ življenje: dopoldne služba, po službi šport, zvečer je pisatelj. Pravi, da včasih nekaj tednov poležava na kavču v nekakšnem polsnu. Stanje je podobno meditativnemu z elementi zaspanosti, obrnjenosti navznoter, gledanje notranjega filma. In potem se počasi porodi ideja. Nekje omeni, da ti prav dolgčas omogoča lastno duševno življenje. Ampak kaj, ko si tega dolgčasa dandanes ne privoščimo več. Imamo slabo vest, da lenarimo – dodajam jaz.
Ne vem, kaj bo pomagalo vam pri ustvarjalnosti. Meni prav gotovo pomaga prijeten delovni prostor, odišavljen s kapljicami 31, ambientalna glasba za sproščanje napetosti in izboljšanje koncentracije, kakšen verz poezije za ogrevanje (trenutno me navdihujejo verzi Rupi Kaur, kanadske pesnice indijskih korenin) predvsem pa, da sem vsak dan pazljiva opazovalka sveta. To vedno ponuja obilico idej. Včasih pa tudi ne … Če je vsega preveč, silni hrup v glavi preglasi vse tisto žlahtno. 🙂
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS
