V 80. letih prejšnjega stoletja smo se, še posebno v ADS, intenzivno ukvarjali z vprašanji, kako izboljšati položaj IO in doseči njegovo sistemsko izenačitev (ne enakost) z izobraževanjem otrok in mladine. Področje je bilo namreč sistemsko slabše urejeno v vseh pogledih. Zapostavljenost ali celo sistemska neurejenost sta se kazali tako v splošnem položaju IO v vzgoji in izobraževanju kot tudi v njegovi zakonski (ne)ureditvi, financiranju, razvitosti omrežja izvajalcev in programov ter infrastrukture. Zato smo leta 1984 na Bledu organizirali posvet z naslovom Izobraževanje odraslih v dolgoročnem razvoju Slovenije. Ugotovitve, sklepe in predloge smo objavili v knjižici z naslovom Izobraževanje odraslih v dolgoročnem razvoju Slovenije (Ljubljana, junij 1985, Delavska enotnost, Aktualna tema 31).
Med številnimi sklepi in predlogi je bil tudi ta, da v Sloveniji potrebujemo ustanovo, v kateri bi »razvijali informacijsko, dokumentacijsko, svetovalno, razvojno-raziskovalno in usklajevalno funkcijo za področje izobraževanja odraslih«. Pobudo za ustanovitev Centra so poleg ADS podpirali tudi drugi institucije in posamezniki s področja izobraževanja odraslih in andragogike. Med najbolj aktivnimi sta bili SIC in Katedra za andragogiko FF Univerze v Ljubljani. A bili so tudi taki, ki so menili, da v IO ne potrebujemo nove institucije (‘inštituta’), temveč le več denarja. Takšno stališče so izražali, denimo, na Zvezi delavskih univerz Slovenije, tedaj najmočnejši asociaciji na področju IO.
Kot direktor na novo ustanovljenega ACS sem ministra v prvem pogovoru opozarjal, da smisel Centra ne sme biti le odpravljanje aktualnih težav, ki jih kot minister predvsem čuti, temveč mora biti njegova prva naloga razvijanje ‘kulture učenja odraslih’ v Sloveniji, kar presega le ‘šolanje’ odraslih na različnih stopnjah.
Pobuda za ustanovitev ACS je zaživela šele z osamosvojitvijo Slovenije, leta 1991, ko je ministrstvo zagotovilo materialne podlage za ustanovitev takega centra. Potrebo po njem je tedanji minister, dr. Peter Vencelj, videl predvsem v tem, da bo ACS poskrbel za izboljševanje izobrazbene sestave slovenskega prebivalstva, ki je bila sorazmerno nizka in je kratkoročno ni bilo mogoče zboljšati drugače kot z izobraževanjem (šolanjem) odraslih in izobraževanjem (usposabljanjem) brezposelnih, saj se je brezposelnost v Sloveniji hitro povečevala in je postajala velik družbeni problem. Kot direktor na novo ustanovljenega ACS sem ministra v prvem pogovoru opozarjal, da smisel Centra ne sme biti le odpravljanje aktualnih težav, ki jih kot minister predvsem čuti, kar na neki način pomeni le ‘gašenje požarov’, temveč moramo program ACS zastaviti širše. Poglavitna naloga ACS, kot sem skušal prepričati ministra, mora biti razvijanje ‘kulture učenja odraslih’ v Sloveniji, kar presega le ‘šolanje’ odraslih na različnih stopnjah, pri čemer je v ospredju le poklicno izobraževanje. Center mora temeljiti na filozofiji in strategiji vseživljenjskosti učenja in mora zadovoljevati vse potrebe odraslih ljudi po učenju in izobraževanju, potencialnih uporabnikov IO.
Za začetek delovanja ustanove je značilno, da je program oblikovala avtonomno, relativno neodvisno od ministrstva za šolstvo (kot se je takrat imenovalo). ACS je v začetku svojega delovanja pridobival sredstva za financiranje svoje dejavnosti iz različnih virov, med njimi je pribl. tretjino (za raziskovanje) pridobil od ministrstva za znanost. Kasneje se je povečeval vpliv ministrstva za šolstvo, ki je v centru videlo predvsem svetovalno ustanovo za IO, podobno kot sta bila Zavod za šolstvo in Center za poklicno izobraževanje za področje vzgoje in izobraževanja otrok in mladine. Ministrstvi, ki zagotavljata sredstva za delovanje ACS (to sta MIZŠ ter MDDSZ), bi morali omogočati (bolj kot zdaj) avtonomnost delovanja Centra. Pomembno vlogo pri zagotavljanju avtonomnosti delovanja Centra imajo seveda direktorji ACS; žal je večini do zdaj ni uspelo zagotavljati in ohranjati.
Ko smo snovali ACS, nam je bil pomemben zgled za njegovo delovanje danski Center za izobraževanje odraslih iz Københavna. V začetku smo se precej opirali na njihove izkušnje in delovanje, vendar to ni pomenilo, da smo bili njegova kopija.
V začetku svojega delovanja je imel Center tri organizacijske enote/področja; to so bila: razvoj in raziskovanje; izobraževanje andragogov in andragoških delavcev ter dokumentacijo in informiranje. Takšna je v grobem organizacijska sestava še danes. Velik delež strukture zaposlenega osebja ACS so tvorile izkušene članice ADS, ki jih je ACS pridobil iz tedaj delujočih andragoških ustanov; drugi del osebja so tvorile mlajše sodelavke; kombinacija izkušenosti in mladosti se je izkazala za uspešno.
Dr. Zoran Jelenc (zoran.jelenc@guest.arnes.si)
Trackbacks/Pingbacks