V organizaciji InPlaninec so bili v juniju organizirani kar štirje inkluzijski pohodi GOGO: do Zavetišča v Gozdu pod Kriško goro, do Kala nad Hrastnikom ter na Svetino in Ermanovec. Prvih dveh se zaradi odsotnosti nisem udeležila, o vseh pohodih pa so člani odbora Odločen korak objavili lepe članke v novicah InPlaninec in na njihovem FB.
Na Svetino smo se podali iz Zagrada, mimo hiške Alme Karlin, naše velike svetovne popotnice in odlične pisateljice. Po postanku pri Pečovniški koči na Grmadi smo prispeli do Alminega doma na Svetini. Gibalno ovirani pa so prišli tja po cesti s Celjske koče. Na cilju pohoda je bilo še posebno zanimivo, saj je tu potekal Mednarodni festival ljudskih godcev v organizaciji Društva harmonikarjev, kitaristov in basistov pri harmoniki iz Celja. V okviru inkluzijskega pohoda je na tem srečanju sodeloval tudi odbor InPlaninec. Izbor ljudskih godcev je bil pester: Muzikanti iz Pliberka, Pihalna godba Svetina, folklorna skupina Srbsko kulturno humanitarno društvo Desanka Maksimovič, Sončnice iz Ostrožnega, Bučenski ramplači, Konovski štrajharji iz Velenja Trio Pink … in zapel je tudi naš Duo Simi. Prisotni planinci smo peli in plesali. Vzdušje je bilo izjemno veselo.
Že naslednjega dne smo se odpravili na Bevkov vrh in Ermanovec. Slepi in slabovidni planinci so se odpravili izpred kmetije Na Ravan do Bevkovega vrha in od tu po planinski poti do Ermanovca, medtem ko so se gibalno ovirani podali na cilj iz Podlanišča po cesti. Na Ermanovcu smo se okrepčali in prisluhnili kulturnemu programu ter se nato podali še do kapelice z zvonikom. Z Ermanovca smo lahko občudovali lepo hribovito pokrajino, posejano z redkimi kmetijami.
Julija pa smo že začeli s pohodi v visokogorje. Najprej je bil na vrsti Stol.
Takoj naslednjega dne je sledil pohod na Vogel. Visokogorje je seveda zahtevnejše od sredogorja, a zahvaljujoč koordinatorju InPlaninec Jurčku Nowakku, ki vsakokrat pred pohodi preveri poti ter izbere za nas najvarnejše, sta bila oba pohoda uspešna. Z Vogla smo se vračali čez Šijo, bilo je zanimivo in morda zahtevnejše. Jurček pa je poskrbel, da je tudi pohod po klinih gladko stekel. S seboj je namreč prinesel vrv, ki jo je napel na bolj težavnem delu poti, da jo je vsakdo varno prehodil.
Prav tako je bil uspešen prečudovit dvodnevni pohod do Triglavskih jezer. V Dolini Trente smo se najprej ustavili pri Kugyjevem spomeniku, izviru Soče in nato še pri informacijskem središču TNP. Od tod smo krenili na dolg pohod proti Prehodavcem in Sedmerim Triglavskim jezerom. Do Prehodavcev smo se ves čas vzpenjali in premagali približno 1400 višinskih metrov.
Spočetka smo hodili po vlažnem gozdu, saj je zgodaj zjutraj, ko smo odhajali iz Ljubljane, deževalo. Pot se je vila navzgor, po stari mulatjeri, nekaj časa ob potoku Beladovec, ki je v spodnjem delu suh, v zgornjem pa je nekaj vode. Videti je sicer zelo nedolžen, a ko je vodnat, ima rušilno moč.
Mulatjera se ves čas serpentinasto vzpenja in ker je na nekaterih delih precej uničena, je ves čas potrebna previdnost. Precej višje, ko se pot že zelo oddalji od potoka, se gozd vedno bolj redči in kmalu so se nam začeli odpirati prelepi razgledi. Kljub stalnemu vzpenjanju in močni sončni pripeki so pogledi na mogočne dvatisočake naokrog omilili vse napore. Pred nami je bil Kanjavec, levo pa nas je pozdravljal Jalovec, izza katerega kuka Mangart. Na desni nas je ves čas spremljalo Lepo Špičje. Ponekod je pot prepadna. Zanimivost na poti, na višini preko 1600 m, je kapelica, pravzaprav gre za vdolbino v steni, podobno oknu, za steklom pa stoji kip Marije z Jezusom. Naš Jurček Nowakk, ki je pred nekaj dnevi to po tprehodil, nam je povedal, da je bila kapelica tedaj prazna, zdaj pa je restavriran kip spet na svojem mestu. Ker me je zanimalo kaj več o tej kapelici, sem našla v Posavskem vestniku (z Zasavsko kočo na Prehodavcih upravlja namreč PD Radeče) z dne 12. julija podatek, da so jo pred kratkim obnovili, in sicer četverica, ki je povezana tako s planinstvom kot s skrbjo za ohranitev kulturne dediščine. Navajajo, naj bi bilo po ustnem izročilu to versko obeležje iz časa okrog prve svetovne vojne. O kapelici sicer ni dosti znanega niti med Trentarji. Navedena je še domneva, da je bila kapelica zgrajena zaradi kakšnega dogodka ob nadelavi mulatjere s Trente na Prehodavce. Ob koncu sezone bo obnovljeno kapelico blagoslovil župnik iz Trente.
Po poti smo se sladkali z jagodami, ki so tu okusnejše kot v dolini. Do Zasavske koče na Prehodavcih smo morali premagat še kar lep kos poti, ki se vzpenja v okljukih. Tu smo malo predahnili in se okrepčali, da smo lažje nadaljevali pot, ob kateri se vrstijo Triglavska jezera pod mogočnimi Hribaricami in Zelnaricami. Najlepše je jezero »Ledvička« (uradno Veliko jezero ali Jezero v Ledvicah) med Malo in Veliko Zelnarico. Vso pot smo se spuščali med cvetočimi travniki, kjer med pisanim planinskim cvetjem prevladuje rumena preobjeda. Med hojo smo slišali žvižganje svizcev in kmalu tudi videli eno teh simpatičnih živali. Malo pred Tičarico se je začelo oblačiti in začutili smo prve kaplje. Na srečo so bile le kaplje, a pot je zaradi tega že postajala težavnejša. Končno smo prispeli do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer sta še peto in šesto oziroma Dvojno jezero. Ko smo se namestili, se je vlil močan dež. Po večerji je sledilo druženje in odmevala je naša himna Odločen korak. Naše veselje je bilo nalezljivo. V koči je bilo namreč tudi precej tujih pohodnikov.
Dobro smo se naspali in krenili najprej, med čudovitimi cvetočimi travniki, mimo Dednega polja do Planine Jezero, kjer smo imeli postanek, nakar smo nadaljevali pot do Planine Blato. Prispel je naš kombi. Presenetili so nas še Simona in Miha ter Maja in Luka. Spet smo se veselili, peli himno in se nato odpeljali do Lesc, kjer smo se ob dobri hrani in pijači veselili naših uspehov. Težko smo se poslovili, a kmalu smo odšli na nov pohod,
S planine Kuhinja smo se podali na Krn. Oblačno je bilo in megleno, zato se nismo smeli preveč obirati. Vreme je na srečo vzdržalo, tako da so nekateri najhitrejši osvojili še Batognico. Občudovali smo Krnsko jezero in dan zaključili v tamkajšnji koči. Pridružila se nam je skupina naših pohodnikov, ki so prišli iz Lepene. Izvedeli smo zelo žalostno novico, da naše drage Nataše Žganjar, ki je bila srce in duša KPŠRD Karel Jeraj iz Ljubljane, ni več. Bila je zelo priljubljena in res krasen človek. Spoznala sem jo, ko smo tam imeli tečaje znakovnega jezika. Vedno me je tako lepo sprejela, da sem imela občutek, kot bi prišla domov. Po minuti molka smo njej v čast zapeli našo himno.
Ponoči je deževalo, zjutraj pa smo imeli spet lepo vreme in podali smo se proti Bogatinskemu sedlu. Po poti je ogromno ostankov iz časa Soške fronte. Vojne pa se še kar dogajajo kljub zavezi nikoli več. Postali smo pri koči pod Bogatinom, po poti občudovali prelepo planinsko cvetje, v domu na Komni pa smo se posladkali s palačinkami, ki nam jih je podarilo prijazno osebje. Po neštetih ovinkih smo se spustili do slapa Savice in uspešni pohod zaključili v Lescah. Po prijetnem druženju smo se kar težko razšli. Zdaj bomo imeli malce predaha, proti koncu avgusta pa nas čakajo novi pohodi.
V imenu vseh se zahvaljujem našima odličnima koordinatorjema, Marjeti in Jurčku, ki skrbita, da so naši pohodi res lepi, varni in uspešni. Jurček vsakokrat, tik preden odrinemo v hribe, vsako pot prehodi najprej sam in preveri vse, še posebej če je kaj uničeno na primer po hudih nalivih. Tu ni nič prepuščeno naključju. Seveda ne gre brez discipline pohodnikov ter upoštevanja navodil in pravil. Zato vse poteka brezhibno in varno, saj je organizacija res izvrstna.
Zelo se veselimo naslednjih pohodov, tako slepi in slabovidni kot tudi spremljevalci!
Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovoljka
