Jerebičji dol ob reki Vipavi je edino poskusno vzgajališče jerebic (Perdix perdi) v Sloveniji za ponovno naselitev v naravo. 5. julija smo bili priča prav posebnemu dogodku.
Jerebice v Vipavski dolini
Člani študijskega krožka Jerebice v Vipavski dolini, ki deluje pod okriljem LU Ajdovščina, so nazorno in celovito predstavili rezultate svojih dosedanjih triletnih prizadevanj v zvezi s ponovno naselitvijo jerebice v zgornji del Vipavske doline. Dogodka so se udeležili številni obiskovalci, med njimi je bila tudi ekipa novinarjev, ki so prizadevanja omenjenega krožka posredovali javnosti.
Težišče krožka je bilo doslej usmerjeno v vzrejo ustreznega števila jerebic na način, ki jim bo omogočal čim bolj sonaraven prehod v naselitveno okolje. Poleg tega si krožek prizadeva v svojo dejavnost vključiti tudi večje število posameznikov in organizacij, ki imajo podobne poglede na varstvo ogroženih in iztrebljenih živalskih vrst v Vipavski dolini. Prizadevanja za ponovno naselitev jerebice so naletele na številne ovire pa tudi dvome.
Od besed k dejanjem
Veliko truda, načrtnega dela, poskusov in srečnih naključij je bilo potrebnih, a po treh letih je uspel poseben eksperiment. Dve remizi sta se napolnili z mladimi, naravno vzgojenimi jerebicami. Članom krožka je tako letos uspelo utemeljiti novo metodo vzreje jerebic v remizah znotraj ekocelice kot bodočega možnega habitata. Jerebicam, ki so bile doslej na obrobju našega spomina, smo ponovno našli mesto tako v svoji zavesti kot znotraj prostora, ki smo jim ga namenili v Jerebičjem dolu. Mogoče je res, da je razvrednotena njihova vloga v ekosistemih, toda zaradi tega ne smejo izgubiti pravice do obstoja.
Jerebice so v Vipavski dolini živele vse do konca prejšnjega tisočletja, dandanes pa so že iztrebljene v celotni Sloveniji in marsikje v Evropi.
Dandanes je izumiranje vrst postal pereč problem sodobne civilizacije in predstavlja resno grožnjo človeštvu. Znanost ugotavlja ne samo, da je od leta 1600 izumrlo več kot 800 živalskih vrst, od tega 111 vrst ptic, ampak tudi, da hitrost izumiranja narašča. Tudi Vipavska dolina z bližnjo okolico je del tega žalostnega procesa, saj je v zadnjih desetletjih izgubila več avtohtonih živalskih vrst, med njimi vse poljske kure, kamor spadata jerebica in prepelica, ter gozdne kure, kot so kotorna, gozdni jereb in divji petelin. Preseneča pa tudi podatek, da je kljub prizadevanjem za njegovo ohranitev Vipavska dolina letos ostala brez ogroženega črnočelega srakoperja.
O problemu izumiranja in ohranjanju biodiverzitete ne moremo le govoriti in pisati, to ne zadostuje. Poleg ozaveščanja in izobraževanja je treba k temu pristopiti s konkretnimi, za vrsto značilnimi ukrepi, ki edini lahko obrnejo tok izumiranja.
Člani študijskega krožka Jerebice v Vipavski dolini so z dosedanjimi delom nakazali konkretno možnost dejanske ponovne naselitve jerebice v naravo. Prizadevanja morajo biti proaktivna, strokovno utemeljena, usklajena ter družbeno podprta od vseh uporabnikov prostora, društev in pristojnih institucij. Ohranjanje biotske pestrosti in ideje trajnostnega razvoja je namreč skupna zaveza naše generacije do prihodnjih rodov.
Naj bo zgodba o jerebici, tej majhni in ranljivi žametni kokoški, tihi človekovi spremljevalki skozi dolga stoletja, zgodba s srečnim koncem. Naj bo prihodnjim obiskovalcem narave v Vipavski dolini dano ponovno poslušati njihov značilen čir-čirik na cvetočih spomladanskih travnikih. Tudi to je želja in sporočilo srečanja v Jerebičjem dolu.
Ljubo Mohorič (ljubo.mohoric4@gmail.com), ŠK Jerebice v Vipavski dolini
Fotografije: Eva Mermolja, Maja Lemut
