K temu zapisu me je spodbudil nedavni posvet Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani o prehodih in življenjskem poteku revnih starejših. 25. septembra so se zbrali andragogi, sociologi, psihologi, socialni delavci, raziskovalci. Problematika starejših jim je blizu, zaposlujejo pa jih tudi vprašanja njihove revščine. Prva ugotovitev? Zbranih je veliko podatkov. A kaj se z njimi naredi? Kje se zatakne? Pri oblikovanju politik? Zakaj podatki ne vodijo v rešitve in strategije? Po besedah dr. Marte Gregorčič odgovora ni. Množice, četudi zbirokratiziranih pomoči, daje občutek, da se v državi ohranja sočutna enakost, tista še iz socialističnih časov. A ko se znajdemo pred posameznim primerom revščine, marsikaj odpove.
Med revnimi starimi je več žensk. Zakaj? Moški so se v teku delovne dobe večkrat dokvalificirali, ženske pa te možnosti niso imele. Zanje ni bilo vmesnih delovnih mest, a vodstveno mesto je zasedel moški. Ta ima zdaj tudi boljšo pokojnino.
Tako imamo v državi približno 100.000 revnih starih. Med njimi so številne žrtve tranzicije. Zgodaj so izgubili zaposlitev, zgodaj so se upokojili, a pod pragom revščine so tudi mnogi, ki so delali štirideset let. Prisiljeni so iti na center za socialno delo po pomoč, ker so se jim zlomila očala ali zato, ker potrebujejo slušni aparat. Za te nujne nakupe nekatere pokojnine žal ne zadostujejo. Mnogi so bili zlorabljeni. Najtežje je bilo izbrisanim in malo izobraženim delavcem iz Bosne. Njihovi slovenski delodajalci so jih že v času socializma posojali drugim, nemalokrat delavci niti niso vedeli, kdo je njihov delodajalec. Ta nemalokrat za svojega delavca ni plačeval obveznih prispevkov za socialno varnost.
Obravnavajo jih kot odvečne, saj še potrošniki niso
Kdaj smo revni? Občutek je subjektiven, a mnogim revnim starim je skupno prepričanje, da ničesar ne potrebujejo. »Sram jih je, občutijo stigmo,« pravi dr. Meta Mencej. Stare revne v neoliberalizmu obravnavamo kot odvečne, nekoristne, saj niti potrošniki niso! Težko pa je ne biti potrošnik v družbi potrošnikov! Človek se počuti krivega, da mu v življenju ni uspelo, a pomoč zavrača. V starosti ne prenaša odvisnosti od otrok, vnukov, inštitucij!
Dragocena socialna mreža
Največkrat si revni ljudje za preživetje pomagajo s socialno mrežo. Ta je pri starih zožana na družino. Šele če sorodnikov ni, pridejo na vrsto sosedje. Sodobna tehnologija ni rešitev za to populacijo! Kadar prejmejo pomoč institucij, so zelo hvaležni, a vendar si ne pustijo pomagati! Denarja si ne sposojajo. Če kaj posedujejo, pa je to mrtev kapital, saj zaradi nevredne posesti niso deležni pomoči, pravi dr. Vesna Leskošek.
Življenjski prehodi so privedli do akumulacije vseh vrst neenakosti
Življenjski prehodi, ki jim je bil posvet posvečen, so privedli do akumulacije neenakosti. Pomembno pa je, kdaj do normativnega prehoda pride. Če starši nekomu umrejo, ko mu je tri, dvajset ali šestdeset let, je dogodek isti, a doživetje je vsakič drugačno.
Prehodi vodijo v spremembe indentitet. Mladi iz revnih družin niso imeli dostopa do izobrazbe, čemur je sledila turbulentna poklicna pot. Ne po njihovi krivdi! Moški pa so imeli pestrejše poklicne poti kot ženske, ki so opravljale še skrbstveno delo doma in niso imele kariernih aspiracij.
Revščina se pojavlja v vse več oblikah: energetski, prometni, prehranski … Zdaj je revnih v splošni populaciji približno 330.000 in število naj bi zmanjšali. Pa ga bomo? Ljudje, ki so zgodaj prikrajšani, ostanejo prikrajšani. Manj je izobrazbe, manjša je zaposlenost, stopnja odvisnosti je visoka, umrljivost je višja.
Vprašanje revščine pri nas ni novo. Že leta 2007 sem v prispevku Graditi dostojanstvo in tkati družbene vezi v Andragoških spoznanjih razmišljala o njej. Takrat sem zapisala: »Izobraževanje za preprečevanje in izkoreninjenje revščine in za vključenost v družbo je najpogosteje namenjeno usposabljanju ali preusposabljanju za delo, potrebovali pa bi več programov za krepitev družbenih vezi, saj se te pri revnih rahljajo.«
Dr. Dušana Findeisen (dusanafindeisen1@gmail.com), Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje