Prvi vrtinec, ki sem ga na dogodku zaznala avtorica članka, so temeljne kompetence. Spoznanja raziskave PIAAC so zastrašujoča in so temelj številnih projektov, programov za izboljšanje temeljnih spretnosti. Na LPoIO smo se tej temi bolj ali manj ognjevito posvečali ves čas. Nanjo nas sta nas spomnila tako Elvira Šušmelj z MIZŠ kot Andrej Sotošek z ACS v uvodnih nagovorih. Dr. Renata Salecl je v predavanju z zanimivim naslovom Strast do nevednosti v na znanju temelječi družbi izpostavila razkorak med pogumom priznati, da nečesa ne vemo, in znanjem kot vrednoto.
Večina slovenskih LU letos praznuje 60-letnico. To so ustanove, ki v največji meri nagovarjajo vse ciljne skupine in pogumno vstopajo v vse vrtince IO v Sloveniji. Kot je v svoji predstavitvi prikazala dr. Anja Benko, so kot ovce, ki kar naprej z zvijačami premagujejo volkove. Pri tem uresničujejo reklo: »Nič zanje brez njih,« torej upoštevajo potrebe lokalnih skupnosti, in dosegajo zavidljive uspehe.
K poznavanju tujih uspešnih praks in krepitvi kompetenc, predvsem poguma za novo, vabijo projekti Erasmus+. Rezultati raziskave o tem, ki jih je predstavila Ana Stanovnik Perčič s CMEPIUS, so osupljivi. Vprašanje, ki ga je postavila prof. dr. Ana Krajnc, pa je ostalo neodgovorjeno, saj v tem projektnem obdobju Erasmus+ nagovarja učitelje, izobraževalce odraslih, starejših pa ne.
V predstavitvi mag. Estere Možina o izhodiščih za pripravo javnoveljavnih izobraževalnih programov za odrasle smo lahko videli, kaj je bilo storjenega od lanskega LPoIO, spoznali potek priprave Predloga ter nekatere značilnosti in novosti Izhodišč javnoveljavnih programov.
Kohezijsko politiko 2021–2027: Naložbene prioritete na področju izobraževanja in usposabljanja je predstavila mag. Tanja Vertelj z MIZŠ. Spoznali smo predlagane razvojne prioritete, žal pa še ni jasno, koliko sredstev bo namenjenih za izobraževanje odraslih.
Nadaljevanje tega prispevka in preplet vseh (treh) vrtincev je povzela panelna razprava, v kateri je sodelovala pestra skupina posameznikov, predstavnikov organizacij, ustanov in lokalnih skupnosti. Kam nas torej vodi pot? Po besedah dr. Ane Krajnc nedvomno v spremembo izobraževalnega sistema, saj je treba doseči, da bodo vsi posamezniki pridobili srednješolsko strokovno izobrazbo, po kateri bodo poklicno odločeni lahko izbrali poklicno specializacijo v okviru višješolskega študija. V razpravi je bilo slišati mnogo pomembnih stališč.
Skupna je želja po povezovanju: lokalno, s sindikati, GZS, MDDSZ, projektnimi partnerji, ZRSZ, ACS … in krepitvi socialnega dialoga.
Z roko v roki torej lahko dosežemo vse. »Če nečesa ne vemo, je kar dobro, da smo tesnobni,« je v svojem nastopu opozorila dr. Renata Salecl. Ob tej izjavi je bil ministrov nastop manj boleč. Deležniki, predvsem načrtovalci, izvajalci in organizatorji IO, »čaramo«, usposabljamo, pridobivamo sredstva in sodelujemo. Mi se že gremo medsektorsko sodelovanje. Le da včasih ne pristopijo ustanove, ki bi lahko dejansko na sistemski ravni največ prispevale. Jemanje ignoritala tem skupinam toplo odsvetujemo.
Vas zanima Zvonkin pogled na dogajanje? Preberite njen blog, objavljen v e-Novičkah. Gradiva, vsebine, predstavitve in videoposnetki vseh nastopov so objavljeni na spletni strani posveta.
Vse kaže, da se bomo tudi prihodnje leto ob tem času družili v Portorožu. Dobrodošli.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks