Septembra je naš zavod obiskala Isabel iz Španije, koordinatorka programov izobraževanja odraslih. Zanimalo jo je, katere programe ponujamo in od kod prihajajo naši udeleženci. Profesorica angleščine in naravna govorka španščine je želela prisostvovati pri jezikovnih tečajih. Namenjeni so socialno šibkim in upokojencem, financira jih MOL. Izobraževanj v okviru projekta Korak – Kompetence za razvoj kariere za starejše od 45 let žal ni mogla obiskati, saj zaradi trenutne situacije jezikovni tečaji potekajo na daljavo.
Isabel je obiskala OŠO, in sicer Opismenjevanje od 1. do 4. razreda. Preden je vstopila v razred, je povedala, da v rodni Andaluziji program obiskujejo nepismene Španke, starejše od 60 let, in tujci, nepismeni v latinici, ki večinoma prihajajo iz Maroka in Alžirije. Pri nas je nekoliko drugače.
Že na hodniku je k nama prišla N. in naju lepo pozdravila, ob njej je bila J., ki se je sramežljivo nasmehnila, skozi vrata pa sta ravnokar vstopili sestri A. in Z. Vse gospe obiskujejo opismenjevanje. Od februarja so sošolke, stare so od 25 do 50 let. Nekatere med njimi niso nikoli obiskovale šole, nekatere so nepismene v latinici. Ena je že po naravi živahna in družabna, druge so postale bolj odprte in samozavestne, odkar obiskujejo osnovno šolo. Pred nekaj meseci sta dve prvič sami prišli v šolo: končno znata brati, poznata številke ter se sami znajdeta v mestu. Septembra se jim je pridružila še M.. M. in N. govorita francosko, zato se je N. prelevila v njeno ‘osebno medkulturno mediatorko’. Sicer pa je M. včasih odsotna, saj kot mama samohranilka z dvema otrokoma nima vedno varstva. Živi v azilnem domu, njena malčka pa pazi sostanovalka. Omenjene udeleženke prihajajo iz Maroka, Bosne, Kosova in Kameruna, slovenščino so se začele učiti z vpisom v OŠO.
Z Isabel se preseliva v sosednji razred, kjer spozna nove udeležence. Tri gospe prihajajo iz Sirije, dve nista nikoli obiskovali šole. K. je prišla v Slovenijo pred štirimi leti skupaj z družino. Spoznali sva se v azilnem domu, kjer se je začela učiti slovenščino v okviru projekta Opismenjevanje in učna pomoč za prosilce za mednarodno zaščito. Spomladi je opravila izpit iz slovenščine na vstopni ravni. Pred tem je obiskovala naše SSU. Upoštevala je nasvete naše svetovalke v okviru Svetovalnega središča osrednjeslovenske regije. Dvema kolegicama namreč pomaga pri pripravi na izpit iz slovenščine na vstopni ravni. Junija je na interkulturni delavnici predstavila svoja ročna dela.
V skupini je tudi F. iz Kosova, ki je dosegla izjemen napredek, ne le v znanju, ampak tudi na osebni ravni. Postala je samozavestna in nasmejana. Nihče ne bi rekel, da je to ista gospa, ki je prišla pred več kot letom dni prvič v naše prostore, tiho sedela v kotu učilnice in gledala v tla. Strah jo je bilo, saj je bila stara nekaj čez petdeset let in ni znala ne brati ne pisati. Zdaj pa ni več tako.
F. iz Afganistana je naša pridna mravljica. Marca je rodila svojega petega sina. Že teden dni po porodu je z novorojenčkom v naročju po Zoomu obiskovala osnovno šolo. Prihaja iz goratih predelov Afganistana in se zaveda, da izobrazba ni samoumevna. Pri tem jo podpira mož, ki skrbi za otroke, ko je ona v šoli. R. iz Eritreje je najmlajša udeleženka opismenjevanja. Stara je 16 let. Skupaj z dvema sestricama in bratom se je pridružila očetu, ki je v Sloveniji dobil azil. V Slovenijo je prišla spomladi, septembra se je vpisala v osnovno šolo, saj bi rada postala frizerka.
Edina moška v skupini sta K. iz Afganistana in K. iz Mjanmara. Prvi prihaja v šolo po službi, saj dela v nočni izmeni. Pogosto je utrujen in zaspan, a vedno dobre volje. Rad prihaja v šolo, čeprav napreduje počasi. Za drugega je slovenščina velik izziv. Z nami se po enem letu še vedno pogovarja v angleščini, čeprav se odzivamo le slovensko in nas že precej razume. Pripadnik manjšine Rohinga bo potreboval še nekaj časa, da se bo odprl ter si upal delati napake, iz napak pa se učimo in napredujemo.
To sta le dva razreda, ki ju je Isabel obiskala. Presenetili so jo raznolikost posameznih skupin, želja po znanju in solidarnost, ki vlada med udeleženci. Zavedajo se, da izobrazba ni samoumevna. Nekateri v svoji matični državi niso imeli pravice do osnovne izobrazbe, kot jo imamo mi. Prav tako se zavedajo, kako pomembno je vseživljenjsko učenje. Ob prihodu v Slovenijo so, nekateri prvič, dobili priložnost za pridobivanje znanja. Končno je tudi zanje prišel čas, ko željam lahko pustijo prosto pot!
Katja Potočnik Nussdorfer (Katja.potocnik@cene-stupar.si), Javni zavod Cene Štupar – CILJ
