Leta 1992, nekaj mesecev po ustanovitvi ACS, me je doletel privilegij, da sem se tam zaposlil. Moja naloga knjižničarja dokumentalista je bila postaviti in voditi specialno knjižnico v ustanovi. V pisarni, ki je bila namenjena knjižnici, so me pričakali prazne knjižnične police in računalnik s programom za vodenje knjižnice. Sodelavke in sodelavci so pripravili seznam temeljne literature s področja IO, ki bi jo morali imeti na ACS.
Pred mano sta bili dve temeljni nalogi. Usposobiti se za to delo, kajti s knjižnicami sem imel opravka le kot njihov uporabnik. Pri tem so mi koristile izkušnje, pridobljene z družboslovnim raziskovanjem. Druga temeljna naloga pa je bila nabava in postavitev knjižničnega gradiva.
Prvi korak v mojem knjižničarskem usposabljanju, poleg študija strokovne literature, je bil obisk knjižnice Pedagoške fakultete v Ljubljani. Tam sem se prvič srečal s sistemom vzajemne katalogizacije COBISS, ki ga je razvil IZUM. Takoj mi je bilo jasno, da je to prava stvar in da se mora naša knjižnica vključiti vanj. Nato sem se želel udeležiti začetnega knjižničarskega tečaja, a ga NUK ni več izvajal. Tako sem padel v pripravljalni tečaj za strokovni izpit, ki sem ga uspešno opravil. Nato je prišel na vrsto COBISS s tečaji za vsako vrsto gradiva, o programskih novostih, predavanjih o novostih v stroki in drugem. Če preštejem vsa predavanja in tečaje, pride v povprečju eden na leto mojega dela na ACS. Skratka, pravo vseživljenjsko učenje oziroma usposabljanje. In to v ustanovi, ki to načelo postavlja na prvo mesto v teoriji in praksi.
“A samo to je knjižnica?” je vprašal neki obiskovalec. Vprašal sem ga, če potrebuje še več knjig …
Pri nabavi knjižničnega gradiva sem želel najprej upoštevati predloge sodelavk in sodelavcev. Tu pa je nastopil problem, kajti nekateri naslovi so bili razprodani. Če mi jih ni uspelo dobiti v antikvariatih, med odpisanim gradivom v knjižnicah in na spletnih bolšjakih, sem kakšno knjigo tudi kopiral in jo uvrstil v zalogo. Temeljna literatura pač. Precej gradiva so v knjižnico prinesli sodelavke in sodelavci z obiskov podobnih ustanov v tujini. Spomnim se obiska profesorja Jožeta Valentinčiča, enega od začetnikov IO pri nas, ki je knjižnici podaril nekaj svojih knjig.
Pomembno opravilo knjižničarja dokumentalista v specialni knjižnici je vodenje bibliografije sodelavk in sodelavcev. Ti zapisi v vzajemni zbirki so namreč podlaga za vrednotenje uspešnosti raziskovalcev. Večkrat sem se s kakšno avtorico ali avtorjem zapletel v razpravo, ali je njegov zapis znanstven ali samo strokoven, seveda zaradi točk. Prav vztrajen pri tem prepričevanju nisem bil, sem raje tak vroč kostanj porinil nadrejenim recenzentom, da so o tem odločili.
V začetku sem nekaj let urejal informativno glasilo Novičke. Spomnim se zapleta že pri prvi številki. Naivno sem pričakoval, da bodo vse avtorice in avtorji zadovoljni z lektorskimi popravki, in sem odnesel besedila v tisk. Napaka! Vsule so se pripombe na lektorske popravke. Seveda sem že pri naslednji številki besedila z lektorskimi popravki poslal avtoricam in avtorjem pred natisom.
Kaj je predvsem zaznamovalo mojih dvaindvajset let dela na ACS? Poleg zanimivega dela, prijetnih sodelavk in sodelavcev ter zanimivih obiskovalk in obiskovalcev? Digitalizacija! Prehod na računalniško podprt delovni proces v knjižnici. Vsega – nabave knjižničnega gradiva, katalogizacije v vzajemnem katalogu; računalniško vodene zaloge, računalniške izposoje in medknjižnične izposoje, inventure, vodenja bibliografij; e-knjig, e-revij … Kot tudi teh Novičk, ki jih ravnokar berete.
Peter Monetti (peter.monetti@guest.arnes.si)
