V okviru projekta Začetna integracija priseljencev (ZIP) na Javnem zavodu Cene Štupar – Center za izobraževanje Ljubljana poučujemo udeležence slovenski jezik skozi vsakdanje teme. To so denimo družina, zdravje, izobraževanje, delo in poklic. Med predvidenimi temami so tudi stik z novo deželo, slovenska kultura, tradicija in mediji. Tako se udeleženci ne učijo zgolj osnovne uporabe jezika po Skupnem evropskem jezikovnem okvirju (A2/B1), marveč obenem spoznavajo širši vidik kulture v smislu vrednot človeške družbe, v katero so se preselili. Slednje jim še kako koristi pri vključevanju v novo družbeno okolje.
O vključevanju v slovensko kulturo oz. družbo nam v intervjuju pripoveduje Guillermo Daniel Escalante Rodriguez iz Argentine. Iz povsem praktičnega zornega kota predstavi svoje razloge za življenje v Sloveniji in poudari potrebo po učenju in znanju slovenščine. Ker je potomec prvotnih priseljencev v Ameriko (Indijancev), se v intervjuju nekoliko dotaknemo podobnosti med slovensko in indijansko kulturo v smislu človekovega ustvarjanja in vrednot. Poleg domače indijanske namreč precej pozna tudi slovensko kulturo, za seboj pa ima že nekaj let umetniškega delovanja v SEM.
Zaradi avtentičnosti intervjuja je bil sogovorčev govor pri zapisani obliki zgolj minimalno spremenjen.
Guillermo, v Slovenijo si se preselil leta 2009. Kakšna je sedaj tvoja komunikacija s Slovenci, kako ti gre slovenski jezik po toliko letih?
Ko sem prišel v Slovenijo, sem bil na ničli, saj nisem znal jezika. Slovenščine tako ali tako ne, tudi angleščine nisem govoril. Skoraj 10 let je trajalo, da sem dosegel nivo komunikacije, da se lahko izražam in da lahko pokažem sebe, svoje prednosti skozi slovenske besede. Skozi besede, skozi jezik ljudje na mene gledajo drugače. Kot da bi veljalo: jezik dela človeka.
Za tujca se mi zdi zelo pomembno, da se na začetku nauči nekaj pregovorov, npr. Obleka naredi človeka. V Argentini mi obleka nikoli ni bila pomembna, tukaj pa se mi je z novo jakno na sebi takoj zdelo, da so me Slovenci drugače gledali na ulici v Ljubljani.
Ali si opravil tudi že izpit iz slovenščine na osnovni ravni A2/B1? Obiskoval si 180-urni tečaj slovenščine.
Opravil sem izpit na vstopni ravni, A1, na instituciji Cene Štupar. Želim ga tudi na osnovni ravni.
Na tečaju sem bil v skupini z južnimi Slovani, trije pa smo bili Neslovani. Slovani so že takoj na začetku več razumeli, delovali so zelo kolektivno. Jaz sem se v primerjavi z njimi moral učiti od čistega začetka, vse po slovničnih pravilih, bolj sem moral paziti na sklone in končnice, npr. -a, -e, -i, da sem lahko sledil, in to je bilo v resnici dobro za učenje.
Je v tebi že kaj Slovenca, slovenskega?
Všeč mi je, kako so Slovenci pošteni. Prijazni so. Vrednota je, da ne lažeš. V mojem karakterju je nekaj naivnega, radovednega. Mislim, da so to lastnosti, ki jih imajo ljudje tukaj.
Ali Slovence spoznaš na drugačen način, če se z njimi pogovarjaš po slovensko in ne npr. po angleško?
Ja, seveda. Angleščina je most. Če sem v družbi Slovencev edini tujec, se na začetku pogovarjamo angleško. Kmalu Slovenci preklopijo na slovenski jezik in je takoj drugače. Oni so drugačni, komunikacija je drugačna. Več se smejejo, uporabljajo sleng, bolj glasni so.
Če jaz govorim slovensko, dobim spoštovanje od njih, se mi zdi.
Kako pa si si v Sloveniji našel delo?
Na začetku sem se preživljal na ulici kot svobodni umetnik, z glasbo, 2 leti. Potem sem bil v glasbeni skupini, 8 let smo nastopali in imeli različne performanse¸ to je bilo moje delo. 3 leta sem bil tudi asistent pri različnih slovenskih umetnikih; izdeloval sem karnevalske maske, treniral ljudi za nastope v karnevalskih skupinah. Znotraj tematike sile narave sem izdelal masko jelena, ki je sedaj na razstavi v muzeju v Slovenski Bistrici. Povabljeni smo bili v Cerkno, Most na Soči. Vmes sem bil 1 leto celo pastir, zatem pa lončar.
Postal sem umetniški mentor za otroke. Zdaj s partnerico, Slovenko Kim Germ, v ateljeju SEM izvajava ustvarjalne delavnice z glino.
Okoli prvega migrantskega vala si bil vključen v razstavo SEM – Jaz, mi in drugi. Kakšna je bila ta izkušnja?
Ko sem prišel v Evropo, sem v Španiji videl nek dokumentarec o migrantih. Prvi migrantski val je še posebej na začetku imel zelo negativno konotacijo. Organizatorka razstav v SEM v Ljubljani, ko sem tam že deloval, mi je rekla: »Guillermo, o tebi bomo naredili razstavo v muzeju. Da bodo ljudje videli še druge vidike migracij. Tebe imajo ljudje radi.« Tako sem tam imel svojo osebno razstavo v okviru razstave Jaz, mi in drugi.
Osebna razstava je bila med disolucijo, umetniško skupino in začetkom spoznavanja individualnosti. Imel sem kolektivno razmišljanje, da bomo naredili to skupaj. Sem iz drugačne kulture, družbe, neslovenske. Šele nato sem dojel, da sem preveč kolektiven. Takrat sem se naučil, kaj je moj osebni prostor. Pred delom z razstavo sem dobil tri vprašanja: Kaj mislim o Slovencih? Kako sem prišel v Slovenijo? Kdo sem? Razstava je trajala šest mesecev in tam sem pokazal vse, kar znam; slikarstvo, izdelovanje mask, ples, besedila in poezijo. Takrat sem postal bolj Slovenec. Da sem individualen in lahko delam sam. Pred prihodom v Slovenijo sem na sebe gledal, kakor da lahko delujem le v skupini – ne pa tudi, da lahko nek izdelek naredim sam in ga sam tudi prodam. Največje sidro pri integraciji je bila Eva Lenassi, kiparka in moja učiteljica oblikovanja gline v lončarskem ateljeju SEM.
Kultura oz. umetnost ti je osebnostno in poklicno zelo blizu. Ali dobro poznaš slovensko kulturo?
Blizu so mi panjske končnice, votivi iz voska, karnevalske maske, stari instrumenti. Tudi jaslice – kako zelo ljudje tukaj skrbijo za jaslice in jih cenijo. Dobro poznam Sv. Florijana in Kurenta.
Spoznal sem tudi nekaj glasbe. Rezijanska glasba je najbližja šamanskemu ritmu. Je del slovenske kulture, kjer še živi stara predkrščanska identiteta. Ko jo slišiš, prepoznaš, da so to signali, ki pripadajo šamanizmu. Pri nas v Južni Ameriki je to bilo uničeno, mislim v indijanski kulturi, ki ji pripadam. To mi je blizu. Prešerna npr. zelo malo razumem.
Na začetku si omenil, da je pri Slovencih vrednota, da ne lažeš. Si opazil morebiti katero skupno vrednoto med slovensko in indijansko kulturo, katere potomec si?
Spoštovanje do narave zagotovo. Ljubezen do zemlje, brez nacionalizma, kot pri Indijancih. Kot tujec hitro opaziš, da imajo Slovenci radi naravo, jo ščitijo, so povezani z njo. Okolje je čisto.
Družba je mirna in gostoljubna, država je varna. Kot tujec lahko opaziš mirnost družbe, ne napadejo te kar tako, npr. na ulici. Ne napadejo tvojega osebnega prostora. To si razlagam kot spoštovanje, spoštljivost naroda. Okoli prvega migrantskega vala sem bil eno leto pastir na podeželju. V tistem času je bilo v mainstream medijih veliko pomislekov glede migrantov, tujcev. Jaz sem bil skupek vsega tega, ampak lepo so me sprejeli v tistem kraju, kjer sem živel. Zelo visoka morala je tukaj v Sloveniji.
Za življenje v Sloveniji sem se odločil potem, ko sem na glavnem trgu v Ljubljani videl Prešernov spomenik. Ker ima poezija tukaj višjo vrednost kot vojna. Kot tujec sem si rekel, kakšen je ta narod, ki ima v prestolnici spomenik pesnika in ne vojaka, kot je to drugod.
Tako da se mi zdi, da ima Slovenija ambicije, ki so svetlejše, v smislu duhovnosti. Zanimate se za visoke vrednote. To je mogoče lahko podobnost med obema kulturama.
Guillermo Escalante se je v Sloveniji ustalil med svojim potovanjem po Evropi. Kot glasbenik in svobodni umetnik si je tukaj kmalu našel delo. Sebe vidi kot kulturnega migranta in ne toliko ekonomskega. Pojasni potrebo po spoznavanju oz. učenju kulture, vrednot človeške družbe, v katero se je preselil. Na začetku življenja tukaj je opazil, da v slovenski družbi prevladuje individualno, sam pa izhaja iz kolektivnega.
V intervjuju poudari, da lahko sedaj, ko se je slovenščine funkcionalno naučil, v okviru jezikovnih zmožnosti pokaže svoje prednosti, kar mu pomaga pri boljši integraciji. Največja ovira zanj je ob preselitvi namreč bila jezikovna. »Dokler se ne naučiš slovenščine, si kot mehurček tišine,« preprosto utemelji nujnost učenja jezika in njegove uporabe v vsakdanjem življenju.
Natalija Furman Pogladič (natalija.furman@gmail.com), JZ Cene Štupar
