Starejši so upokojeni, zato redkeje dobijo vabilo, naj pristopijo k plačanemu ali prostovoljnemu delu. Pa vendar, če ustanove dobro opravijo svoje delo in so uspešne pri iskanju prostovoljcev, se starejši odzovejo.
Na SUTŽO imamo izkušnje z uvajanjem prostovoljnih kulturnih mediatorjev, vrtnih prostovoljcev, prostovoljnih pripovedovalcev zgodb ipd. Toda s prostovoljstvom je tako kot z vsem drugim. Organizacije morajo opraviti vse: javno kampanjo, raziskovanje, vodenje prostovoljcev, vse znotraj jasne strategije. Naša je bila preprosta. Starejšim študentom smo želeli omogočiti, da svoje delo in pridobljeno znanje ponudijo za ustvarjanje novih vlog v ustanovah. To so muzeji, bolnišnice, botanični vrtovi, nevladne organizacije, ki z nami sodelujejo. Starejši so voljni biti prostovoljci, če je njihovo delo vidno, priznano in cenjeno. Potrebujejo odzive na svoja prizadevanja. Tako smo naredili marsikaj, da sta učenje starejših in njihovo prostovoljno delo postala vidna, priznana in koristna za skupnost.
GGA, projekt Erasmus+ za močnejše prostovoljstvo starejših in močnejše starejše je, tako kot mnoge druge, podprla Evropska unija.
Projekt Erasmus+ Keep going get and award: empowering seniors’ volunteering, ki ga izvaja pet organizacij in ustanov iz Litve, Latvije, Nizozemske, Bolgarije in Slovenije, smo namenili izobraževalcem odraslih, pa tudi starejšim samim. Slednji se vključujejo v nagradni program, ki obsega prostovoljstvo, pisanje dnevnika, izobraževanje, športne dejavnosti, skratka vse, kar starejše z vrednimi vezmi naveže na skupnost.
Česa smo se v projektu GGA naučili
Ne želim pripovedovati o rezultatih projekta, vsaj ne o tistih oprijemljivih. Raje bom spregovorila o spoznanjih, ki nas, projektne partnerje, postavljajo na tir mišljenja.
Prostovoljstvo je pričakovan odgovor na individualne in skupnostne potrebe na področju izobraževanja, zdravja, športa, družbenih odnosov, kulture, ekonomije, tehnološkega razvoja, podnebnih sprememb ipd.
Prostovoljstvo starejših prispeva h krhanju stare, neustrezne podobe odvisne starosti in nedejavnih, odrinjenih, krhkih in nemočnih starejših. Nadomešča jo s podobo dejavnih in v skupnost prispevajočih starejših/starih (starih, le zakaj ne?). Posledično stari niso več kategorija ljudi, od katerih se ne pričakuje prav veliko.
Prostovoljstvo starih bodisi ohranja status quo ali pa stare vodi v družbeni aktivizem, kjer gre za transformiranje in spreminjanje, pri čemer ti sprejemajo svoj del odgovornosti za uspešno delovanje družbe.
V današnjem svetu vse več družbenih prekinitev je tudi vse več potreb, ki jih država ne more dobro zadovoljevati. Tako prostovoljstvo starih ob obstoječih javnih strukturah omogoča alternativne storitve.
Prostovoljstvo ni enako neplačanemu delu. Velja ga obravnavati skozi prizmo prostočasnosti.
Dušana Findeisen (dusanafindeisen1@gmail.com), SUTŽO
