Cedefop je junija izdal publikacijo o tem, kako poklicno izobraževanje in usposabljanje vpliva na trajno vrnitev dolgotrajno brezposelnih v zaposlitev oziroma na delo. Gre za neke vrste poročilo z istoimenskega foruma (2017), na katerem so predstavniki posameznih držav predstavljali primere dobrih praks. Cilj ukrepov, kot so individualni pristop in razvojni programi, razviti v sodelovanju z deležniki na trgu dela, je poiskati stično točko oziroma ujemanje posameznika in delovnega mesta. To namreč preprečuje t. i. povratništvo in pripomore k trajnosti zaposlitve.
V prvem delu so prikazani in interpretirani statistični podatki o udeležbi v IO, stopnji brezposelnosti in pismenosti po rezultatih PIAAC v posamezni državi. Sklep tega dela je pričakovan: nižje izražene spretnosti vplivajo na zaposljivost/zaposlenost. Posamezniki brez zaposlitve, ki so bili predhodno zaposleni, se na lestvicah spretnosti uvrščajo višje od tistih, ki so dolgotrajno brezposelni.
Drugi del navaja primere dobrih praks, pri katerih so države EU upoštevale posebnosti svojih ranljivih skupin. Na Slovaškem imajo tako poseben program za Rome. Individualni pristop v vseh državah temelji na profiliranju predvsem tistih, ki izstopajo iz skupin, v katerih bi dobili standardno podporo. Na Irskem so npr. razvili model, s katerim ocenijo možnosti, ali bo oseba (priseljenec) ostala v državi ali jo bo zapustila. Tako se izognejo nesmotrno porabljenim stroškom za usposabljanje in zagotovijo učinkovitejšo rabo finančnih virov.
Med ukrepi, ki zagotavljajo trajnost zaposlovanja, publikacija navaja oblikovanje učinkovitejših skupinskih pristopov. Te sooblikujejo vlade, nevladne organizacije, javni zavodi za zaposlovanje in ustanove, ki usposabljanja izvajajo. Pri aktivaciji posameznika priporočajo upoštevanje njegovih spretnosti (primer Hrvaške) in razvijanje spretnosti za mobilnost in trajnost zaposlitve (primer Latvije). Na Portugalskem upoštevajo možnosti za učenje na delu, predvsem za mlade in nizko izobražene.
Evalvacija teh ukrepov je osvetlila tudi njihove pomanjkljivosti. Obstaja bojazen, da bodo mladi, ki se učijo na delovnem mestu, izrinili obstoječe zaposlene in da bodo finančne vire koristili posamezniki, ki bi se lahko zaposlili brez podpore. V zaključku so navedene možnosti za trajno izobraževanje na področju zaposlovanja. Najpomembnejše so okrepitev sodelovanja med deležniki na trgu dela in usklajevanje financiranja, ozaveščanje o pomenu trajnega ujemanja posameznikovih spretnosti z zahtevami delovnega mesta in učinkovitejše izkoriščanje IKT. Številne možnosti ponuja tudi uporaba evropskih orodij.
Okrepitev poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter ujemanje spretnosti z zahtevami delovnega mesta v povezavi z upoštevanjem značilnosti posameznika vodijo v udejanjanje predlogov, navedenih v publikaciji. Reševanje problema dolgotrajne brezposelnosti ima pozitiven vpliv ne samo na posameznika in njegovo ožjo okolico, ampak tudi na družbo kot celoto.
Priredila: Ana Peklenik (Ana.peklenik@acs.si), ACS
