Decembrsko bralno srečanje smo v skladu z osrednjo temo Nacionalnega meseca skupnega branja 2025 posvetili glasnemu branju in pripovedovanju – poezije.
Vsak od udeležencev srečanja je drugim prebral pesem iz knjige, ki jo je prinesel s seboj. Nekdo je izbral svojo najljubšo zbirko, drugi najljubšega avtorja, tretji so knjigo po naključju izbrali v knjižnici, četrti so se odločili za uglasbljeno poezijo. Vsak je na srečanje prinesel delček sebe in se razkril skozi deljene verze in rime.
Med branjem poezije smo odkrivali, kako pesmi beremo zato, ker stisnjene vrstice odpirajo prostore, v katerih se pomen razteza kot svetloba skozi razpoko. Pesem ponuja možnost, da človek za trenutek zapusti logiko vsakdana in se prepusti lastnim občutkom, predstavam, spominom. Naj bo pesem še tako kratka – včasih je lahko dolga le nekaj vrstic – sproži presenetljivo bogato notranjo reakcijo. Ritem preuredi miselne poti. Metafora prebudi domišljijo. Neizgovorjeno med vrsticami pove več kot razlaga. Poezija postane nekakšen mentalni laboratorij, kjer človek preizkuša lastna razpoloženja in ideje – tudi, ko jih skuša spraviti na papir. Omogoča nam, da preprosto vdihnemo drugačen svet.
Poezija ne zahteva dolgih ur postopanja med platnicami, zato je idealna zvrst za digitalni čas. Iz zbirke lahko preberemo le eno pesem, kar nam bo vzelo le nekaj minut. A njen odmev, ko bomo razmišljali o prebranih besedah in premlevali njihov pomen, nas bo spremljal ves dan … Vse, kar poezija zahteva, je odprtost misli, srca, duha. Ni treba, da si visoko izobražen n intelektualno superioren, da bi razumel poezijo. Njeno sporočilo je univerzalno, presega kraje in čase. Bralca nagradi bogato – včasih z drobcem lepote, včasih z intelektualnim zbodljajem, včasih z ogledalom, ki razjasni nekaj, kar je prej tičalo v poltemi. Spet drugič nas njen ritem zaziba v spanje in razsvetli našo notranjo pokrajino.
Alenka Štrukelj (alenka.strukelj@acs.si), ACS