Evropska komisija je na začetku dogodka postavila izhodišča na ravni politike. Poosebljena so v dveh dokumentih: Programu znanj in spretnosti za Evropo za trajnostno konkurenčnost, socialno pravičnost in odpornost (1. 7. 2020) ter Akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje 2021–2027: Novi temelji za izobraževanje in usposabljanje v digitalni dobi (30. 9. 2020).
Navduševali so primeri iz prakse.
Belgijski kolegi so predstavili učno platformo za interakcijo in komunikacijo med izobraževalci. V njej lahko ti dobijo na enem mestu zbrano učno gradivo pa tudi druge vrste podpore za razvoj izobraževanja na daljavo ali pa hibridnega načina poučevanja.
V Franciji nameravajo vse javne storitve do leta 2022 prenesti na splet. Po drugi strani imajo kar 13 milijonov ljudi, ki se ne znajdejo v digitalnem okolju. Njihovo vključenost želijo doseči s pomočjo digitalnega potnega lista, ki jih bo usmerjal k pridobivanju potrebnih spretnosti.
Na Cipru razvijajo platformo centrov za izobraževanje odraslih, ki omogoča pregled nad tečaji na daljavo. Preko nje se lahko udeleženci neposredno in kadar koli vključijo v izobraževanje. Do zdaj so odraslim na voljo tečaji za pridobitev temeljnih spretnosti ter kuharski tečaji.
Nemci so prikazali, kako v obdobju Industrije 4.0 usposabljajo izobraževalce in trenerje v poklicnem izobraževanju in usposabljanju. Ti so visoko specializirani na svojih vsebinskih področjih, glede na starost (večina je 50+) pa jim manjka digitalnih spretnosti. Tudi te morajo prenesti na svoje udeležence. Prikazali so silno zanimiv primer ‘Smart Factory‘ avtomobilske tovarne Volkswagen.
Nizozemci so angažirali inštitut, ki je arhiv, muzej, raziskovalni center ter ustanova za razvoj medijske pismenosti – vse v enem. Ukvarjajo se z zaznavanjem lastnosti ljudi z nizkimi digitalnimi spretnostmi. Nevidno jih spremljajo, ko ti obiščejo določene spletne strani in se bolj ali manj uspešno pomikajo po njih. Zanje gradijo podporne rešitve – videonavodila, ki obenem omogočajo samostojno učenje.
Črnogorski primer zadeva vzpostavitev informacijskega sistema celotnega izobraževalnega sistema, vključno z IO. V nekem trenutku so se zgledovali po slovenskem portalu Kam po znanje, vendar so ga nadgradili z izvedbeno platjo, tako da v njem beležijo tudi udeležence. Razmišljajo celo o povezavi z državnim Zavodom za zaposlovanje in spremljanjem udeležencev na poti do trga dela.
Digitalni razkorak se je ohranil, če ne celo povečal.
Covid-19 je povzročil velik porast zanimanja za pridobitev digitalnih spretnosti, a izzivi ostajajo, zato jih politika in stroka naslavljata s prej omenjenim Akcijskim načrtom za digitalno izobraževanje 2021–2027. Med evropskimi državami je kar nekaj razlik v ravneh doseženih digitalnih spretnosti prebivalstva. Po drugi strani pa je tokratni dogodek PLA dokazal, da so nam mnogi izzivi skupni. Med njimi so potreba po profesionalnem razvoju učiteljev/izobraževalcev za delo v digitalnih okoljih, skrb za kakovost programov, spremljanje povpraševanja, ponudbe in realizacije IO, razdelitev odgovornosti med državo in lokalno skupnost ipd. Skupna pa je tudi primarna osredotočenost na človeka – izobraževalca in udeleženca.
Nemci so v zgoraj omenjenem filmu med dejavniki uspešnosti omenjali pogum vajencev za razvoj lastnih strojnih (hardware) in programskih (software) rešitev ter pripravljenost izobraževalcev, da stopijo iz kalupov. V to smer naj se torej razvijata ‘novi vajenec’ in ‘novi učitelj’ – ne le za poklic, temveč za življenje nasploh!
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
