Te dni je praznovala 80-letnico upokojena profesorica pedagoške psihologije ddr. Barica Marentič Požarnik. Po diplomi iz psihologije in pedagogike je na obeh področjih tudi doktorirala, iz psihologije v Ljubljani, iz pedagogike v Zagrebu. Pretežni del svoje poklicne poti je delovala na FF Univerze v Ljubljani. Področje njenega zanimanja, poučevanja in seveda tudi raziskovanja je bilo psihologija učenja in poučevanja, kjer se je ukvarjala z učenjem in dejavniki učenja. To jo je pripeljalo do posebnega zanimanja za izobraževanje učiteljev.
Z zanimanjem za visokošolsko didaktiko je posegla na andragoško področje. Zanimalo jo je didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev za izboljšanje kakovosti poučevanja in učenja ter problemsko zasnovan študij. Med dejavniki zagotavljanja kakovostnega študija je poseben pomen pripisovala študentskemu tutorstvu. V središče postavlja učečega se študenta, kar (v sodelovanju s soavtorico Melito Puklek Levpušček) obravnava tudi v knjigi Skupinsko delo za aktiven študij. Visokošolske didaktike se je lotevala tudi organizacijsko, saj je bila ustanoviteljica in deset let predsednica istoimenskega slovenskega društva. Bila je pobudnica ustanovitve Centra za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete, ki ga je v obdobjih 1978–1985 in 1996–2005 tudi vodila.
Svoja spoznanja je objavila v več kot desetih knjižnih delih ter seveda številnih člankih in referatih. Med knjižnimi deli omenimo dve uspešnici, ki sta doživeli več ponatisov; to sta: Dejavniki in metode uspešnega učenja (Ljubljana: Univerzum, 1980) ter Psihologija učenja in pouka (Ljubljana: DZS, 2000). Zavzemala se je za uporabo akcijskega raziskovanja kot dejavnika učiteljevega razmišljanja in profesionalne rasti.
Po svojem pojmovanju učenja se Barica Marentič Požarnik nedvomno razlikuje od drugih slovenskih pedagogov. Razume in predstavlja ga kot spreminjanje pogledov in s tem tudi spreminjanje sebe. Raziskave o učenju, pravi, nas pripeljejo do spoznanj: pri učenju niso pomembne le vsebine, temveč tudi sam proces; učenje ni le spoznaven, temveč tudi čustveno obarvan in socialen proces; učenje ni le sprejemanje že pripravljenega znanja, temveč tudi postavljanje in preverjanje domnev, vključevanje domišljije, postavljanje vizij; ni le sprejemanje objektivnega znanja od drugih, temveč tudi samostojna, aktivna (re)konstrukcija idej, (po)ustvarjanje lastnega znanja; zajema tudi sistemsko in intuitivno mišljenje, tudi z interdisciplinanim povezovanjem. Merilo uspešnega učenja ni le količina, temveč kakovost pridobljenega znanja (globlje razumevanje pojavov, uporabnost v novih okoliščinah, ustvarjalnost) hkrati s kakovostjo samega procesa učenja. Učitelj usposablja učenca, da postopno prevzame odgovornost za svoje učenje, da se osamosvoji; učitelj navaja učenca na metaučenje – razmišljanje, analizo, nadziranje lastnega procesa učenja. Govorimo o premiku od poučevanja k učenju. Raziskave kažejo, ugotavlja avtorica, da v zdajšnjem šolskem sistemu prevladujejo pojmovanja učenja na kvantitativni ravni in frontalna učna oblika s predavanji.
Barica Marentič Požarnik je za svoje delo dobila številna priznanja in naziv zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Poleg ugleda, ki si ga je s svojim delom pridobila doma, je sodelovala tudi v številnih mednarodnih projektih. V slovenski prostor je vnesla številne izvirne in plodne zamisli, koncepte, pristope in spremembe, katerih skupni imenovalec in rezultat sta kakovostnejša in bolj humana vzgoja in izobraževanje v Sloveniji.
Dr. Zoran Jelenc (zoran.jelenc@guest.arnes.si)
