Panelna razprava na AK se je začela z mislijo 90-letnega Dušana Florjančiča: »Starost ni za slabiče.« Vsi udeleženci so povedali, da jih je vključitev med učeče se osebnostno okrepila, dvignila ne samo raven njihovega znanja, ampak tudi samozavest. Večinoma so že pred vključitvijo poznali delo LU in medgeneracijskih centrov, projekt TVU in Parado učenja, ki ju vidijo kot odlično vstopno točko tudi za svojo generacijo. Izkazalo se je, da so socialne spretnosti za starejše celo pomembnejše od strokovnega znanja.
Udeležence razprave veže tudi ugotovitev, da imajo odlične mentorje, predavatelje: strokovno podkovane profesionalce z veliko mero empatije in potrpežljivosti, ki so dostopni in prijazni. Vsak se je vključil najprej v en tečaj, pa v naslednjega … in tako vstopil v krog učenja, tako da danes ne samo prejema, tudi daje. Vključili so se namreč med prostovoljce, pri tem povezujejo različne generacije, predvsem pa so promotorji učenja. Ugibajo, da so tisti, ki se ne vključijo, bolj individualno orientirani, zato je pomembno, da organizacije to prepoznajo in promovirajo različne pristope. Mentorji se takim posameznikom prilagajajo, tako da se po potrebi z njimi individualno učijo. Nadgradnjo sodelovanja z medgeneracijskimi centri učeči se vidijo v možnosti razvoja medsebojne pomoči in oskrbe na domu, v katero bi se vključili kot prostovoljci. Ena od udeleženk je zaključila svoje misli z besedami: »V šolo tudi rada grem, vsako leto rajši.« Da bi le čim več ljudi različnih generacij mislilo in ravnalo tako.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks