Košmerl, T. (2026). Izobraževanje za trajnostni razvoj. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 313 strani.
Znanstvena monografija doc. dr. Tadeja Košmerla je dostopna tudi na spletu. Gre za pomembno delo na področju izobraževanja (odraslih) za trajnostni razvoj (IOTR). Avtor je docent za andragogiko na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V delu obravnava izobraževalne koncepte in teorije, različne perspektive, didaktične pristope, politike ter financiranje izobraževanja za trajnostni razvoj. Razume ga kot koncept, v katerem so družba, okolja, ekonomija in kultura odvisni drug od drugega. Povezuje ga s teorijo izobraževanja odraslih, mednarodnimi viri in praksami slovenskih nevladnih organizacij.
Posebej zanimiva je analiza politike in prakse IOTR. Avtor ugotavlja, da organizacije, ki izvajajo izobraževanja, pogosto dajejo prednost okoljskim vsebinam in življenjskemu slogu, hkrati pa iščejo lokalno ustrezne pristope. Med pomembnimi poudarki izpostavi vključevanje kulturne dediščine, participativnost in razlike med generacijami. Izvajalci želijo pritegniti udeležence, zato jim programe prilagajajo. Ločuje instrumentalne in emancipatorne prakse, kar je predstavil tudi na konferenci Odkrivajmo moč narave. To njegovo spoznanje je novo in pomembno.
Kritičen bralec lahko opazi tudi vrzeli. Ena večjih je, da vsaj okoljski študijski krožki niso sistematično analizirani. Druga pomanjkljivost je, da pogumnega poskusa preseganja antropocentrične obravnave IOTR ne spremlja tudi praktična integracija naravoslovnih tem v IOTR. Prvo preseneča predvsem zato, ker so citirani praktiki, ki navajajo študijske krožke, vendar je to uporabljeno le kot ilustrativni primer. Izvorno emancipatorni namen študijskih krožkov, svobodno izbiro vsebin, kraja in ritma učenja v njih bi lahko ob javno dostopni večdesetletni dokumentaciji poglobljeno analizirali. Drugo preseneča zato, ker so bili študijski krožki z vidika trajnostnega razvoja ovrednoteni že pred približno petnajstimi leti (Berilo o trajnosti je namreč izšlo leta 2009), ponovno pa v ponatisu monografije Znamenja trajnosti (2013, 2023), dopolnjenem s sodobno teoretsko obravnavo IOTR.
Narava zaenkrat ostaja obravnavana predvsem kot učno okolje, vsebina ali cilj izobraževanja, ne pa kot ključen element IOTR. V monografiji je sicer preseženo ozko okoljsko izobraževanje z vključevanjem odnosov med ljudmi ter družbenimi, ekonomskimi in kulturnimi razsežnostmi razvoja, a pretežno antropocentrično stališče ostaja, narava pa (še dalje) v ozadju.
Monografijo toplo pozdravljam. Poglobljena analiza diskurzov in dokumentov ter povezovanje andragoške teorije z mednarodnimi in domačimi viri pomembno nadgrajujeta dosedanje delo na tem področju. Če bo kaj uporabnega prinesla tudi praksi, bo pokazal čas. V branje jo priporočam vsem, ki delujejo v izobraževanju odraslih in ne le za področje trajnostnosti in okolja zainteresiranim. Ne gre namreč le za vprašanje navodil za ravnanje ali posredovanja novega znanja ali perspektive, temveč za odgovorno obnašanje na vseh ravneh, tudi institucionalni. Avtorica predgovora, dr. Lučka Kajfež Bogataj, je monografiji na pot zapisala, da je izobraževanje »most med svetom, ki izginja, in svetom, ki ga moramo še zgraditi«. Andragogi in vse številčnejši ostali, zaposleni v institucijah izobraževanja odraslih, lahko k tej gradnji ključno prispevamo, če bomo razumeli in upoštevali naravne procese ter z zelenimi kompetencami nadgradili svojo prakso. Čestitke torej dr. Tadeju Košmerlu, ki je že na začetku svoje poti stopil po moji oceni na pravo, čeprav ne najlažjo pot.
Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS