Od 21. do 23. avgusta je bil v turističnem kampu Kolpa v Vinici prva prireditev Beroča reka. Gre za primer inovativnega učnega okolja v projektu EPUO, ki teče pod okriljem Andragoškega centra Slovenije. Dogodek smo v sodelovanju z lokalno skupnostjo prvič organizirali v občini Črnomelj v odlični koordinaciji Ljudske univerze Črnomelj.
Ob pripravi dogodka so se povezali različni deležniki: častna pokroviteljica Občina Črnomelj, tamkajšnji kulturni dom, Polansko društvo Stari trg ob Kolpi, Kulturno-umetniško društvo Oton Župančič Vinica, Knjižnica Črnomelj, Društvo vinogradnikov Črnomelj, Prostovoljno gasilsko društvo Vinica in Športno-turistično društvo Vinica.
Projekt Beroča reka je namenjen ozaveščanju odraslih, predvsem staršev, pa tudi njihovih otrok, o bralni kulturi. Spodbujati želi veselje do branja in je hkrati priložnost, da se duhovno in materialno bogastvo povežeta v dopolnjujočo celoto. Roko sta si podala umetnost in gospodarstvo. Kulturni dogodek namreč obogati turistično ponudbo in lokalnim ponudnikom ponudi priložnost za promocijo.
Različne mednarodne raziskave (PISA, PIAAC) opozarjajo na globalni upad bralne pismenosti v vseh generacijah. Slovenija je v tem pogledu zelo nazadovala. Množica različnih lahko dostopnih vizualnih in multimedijskih vsebin uporabnike nemalokrat namenoma zapelje v potrošništvo. Mnogi se sprašujejo, ali je težavno in zamudno branje vredno napora. Pri Beroči reki ne gre toliko za spraševanje o vzrokih za ta pojav, temveč za ustvarjanje dobrih bralnih izkušenj in spominov. Tisti, ki imajo dobre izkušnje z branjem, bodo pritrdili raziskavam, da branje spodbuja domišljijo, empatijo, kritično mišljenje in povezuje ljudi med seboj. Z Beročo reko želimo to prepričanje utrditi in razširiti v čim širšem krogu. V inovativnem učnem okolju udeleženci pridobivajo dobre izkušnje z branjem, izmenjujejo poglede o branju, odkrivajo nove bralne vsebine in tehnike. Če beroča reka dovolj močno dere, lahko za seboj potegne tudi tiste, ki ne berejo ali imajo z branjem slabe izkušnje. Vsakdo lahko postane zavzet bralec, predvsem pa se lahko o branju pogovarjamo, četudi se ne prištevamo med bralce. Slišati glas (ne)bralca je pomembno, saj se vse začne z dialogom. Tako lahko nastane skupno, tako lahko vsakdo prispeva in od skupnega nekaj vzame tudi samo zase.
Dogodek v Beli krajini je bil pravi ognjeni krst – v prenesenem in dobesednem pomenu. Najprej zato, ker je šlo za krstno izvedbo. Pa tudi zato, ker se je po dolgotrajnem vročem in sušnem obdobju vreme na lepem obrnilo in nam postavljalo hude ovire z močnimi nalivi, vetrom, grmenjem in bliskanjem. Do konca nismo vedeli, ali bomo lahko program izpeljali v celoti. Zaradi ponavljajočega se dežja je, žal, odpadlo spontano branje v senci dreves, druženje ob stojnicah z domačimi dobrotami. Tudi pesniška telovadba je zaradi mraza pritegnila le peščico otrok in staršev. Vse drugo pa je bilo nagrada in se je odvilo še bolje, kot smo pričakovali. Kljub več zaporednim nevihtam, ki so močno ohladile ozračje in iz kampa predčasno pregnale precejšnje število gostov, se je odprtja dogodka udeležilo več kot 100 ljudi. Poslušali in brali so poezijo in prozo štirih slovenskih literatov, ki se jih ob njihovih obletnicah rojstva ali smrti letos spominjamo. Vrhunec je bil dosežen, ko so se povabilu odzvali posamezniki iz publike in prebrali ali povedali svojo pesem; bodisi najljubšo iz zakladnice poezije ali avtorsko, ki so jo napisali sami.
Drugega in tretjega dne je pri različnih dejavnostih sodelovalo enako število ljudi. Največ otrok in staršev se je udeležilo lutkovne predstave. Odrasli so bili navzoči predvsem na panelnem pogovoru o dostopnosti branja. Spregovorili so ljudje, ki premagujejo različne ovire pri branju, in strokovnjaki, ki jim pri tem pomagajo. Iz pogovora je izšlo, da je branje širok in vseobsegajoč pojem. Ne gre le za vidno, ampak tudi tipno zaznavanje, ne gre le za kognitivno zmožnost, ampak tudi za čustveno in telesno prakso. Ne gre le za sprejemanje, ampak za premišljevanje. Beremo in doživljamo s celim telesom. Zato se pogovori ne nanašajo le na vsebino prebranega, ampak so lahko veliko širši. K udeležbi so pritegnili tudi mladi deklamatorji, udeleženci tekmovanja Župančičeva frulica. Preloški muzikanti s solistko Emo Starešinič, študentko opernega petja, so zaigrali in zapeli nekaj belokranjskih ljudskih pesmi.
Dogodek je bil na prostem, zato je bilo precej težko zbrati vtise udeležencev, pa vendar nam je to uspelo s kratkimi intervjuji z naključno izbranimi. Starše in otroke smo nagovorili s kratkim anketnim vprašalnikom. Postavili smo jim pet kratkih vprašanj zaprtega tipa in eno odprto vprašanje. Otroke, ki še niso znali pisati, smo nagovorili v obliki intervjuja. Poleg vtisov o dogodku, ki so dosegali najvišjo oceno, nas je zanimalo tudi, v kolikšni meri jih je dogodek spodbudil k novemu branju. Najbolj je spodbudil najmlajše otroke. Ena od malih sogovornic mi je povedala, da je v času dogodka prebrala že tri knjige, njena prijateljica, ki še ni znala brati, pa je povedala, da so ji najbolj všeč slikanice o Pujsi Pepi. Starši in starejši otroci (nad deset let) so pri tem vprašanju v poprečju izbrali odgovor srednje. Dogodek jih je spodbudil k razmišljanju o branju, niso pa bili prepričani, da bodo zaradi tega več brali.
Nekoliko spodbudnejše odgovore na to vprašanje smo dobili zadnji dan od staršev, ki sodelovali v igri Lov za zakladom. Predvsem tisti z zelo majhnimi otroki so večinoma povedali, da jih bo dogodek spodbudil k novemu branju. Med brskanjem po policah knjigobežnic in ob prebiranju odlomkov so morda naleteli na knjigo, ki je pritegnila njihovo pozornost. Ko so jo odprli, bi kar nadaljevali z branjem. Najbrž bodo odšli v knjižnico in si jo izposodili.
Kakorkoli že, potrdilo se je, da so knjige prave pravcate zapeljivke – le odpreti jih moramo in jih postaviti v prostor, ko imamo čas in nam je lepo. Kdaj, če ne v času dopusta? Dopamin namreč deluje predvidljivo – poganja ugodje in nas osrečuje. Nekatere, tudi škodljive snovi in dejavnosti, dvigujejo raven dopamina in lahko vodijo v zasvojenost. Branje pa je redka navada, s katero je dobro biti zasvojen. Omogoča nam, da brez vnosa škodljivih kemičnih snovi v telo doživljamo različna občutja, pozabimo na težave. Skupno branje nas zbliža in poveže. Splošen vtis je, da nam je s prvo Beročo reko to tudi uspelo. Z deležniki, ki so neposredno sodelovali pri izpeljavi, se bomo pogovorili, kako bi dogodek lahko postal trajnosten. Ne le zato, ker je dodana vrednost turistični ponudbi, ampak predvsem zato, ker povezuje in gradi skupnost. Tudi reke povezujejo, ljudi in kraje, tečejo skozi različne pokrajine, dežele in države. Morda nas lahko povežejo tudi v branju. Naša vizija je ustvariti zemljevid slovenskih beročih rek. Je preveč optimistično to razširiti na Evropo? Mi smo zraven!
Natalija Žalec, MAEd(UK) (natalija.zalec@acs.si), ACS