V okviru Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) 2006–2027 je Andragoški center Slovenije (ACS) januarja gostil delavnico, na kateri so rezultati evropskega projekta RALExILA prvič stopili v neposredni dialog s slovenskimi snovalci politik izobraževanja odraslih. Dogodek je pokazal, da vprašanja preglednosti, kakovosti in dostopnosti izobraževanja odraslih niso več le razvojna tema, temveč postajajo pomemben del sistemskih odločitev o prihodnosti vseživljenjskega učenja.
Delavnica z naslovom Individualni učni računi (IUR) in registri izobraževanja odraslih: od raziskav do sistemskih rešitev je 21. januarja v Ljubljani povezala 18 predstavnic in predstavnikov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Centra RS za poklicno izobraževanje, ACS in drugih ključnih institucij. V središču razprave je bilo vprašanje, kaj bi vzpostavitev povezanega sistema registrov izobraževanja odraslih in individualnih učnih računov pomenila za Slovenijo.
Projekt RALExILA je v desetih evropskih državah proučeval, kako so organizirani registri izobraževanja odraslih, kako se zagotavlja kakovost in kako je mogoče v te sisteme vključiti individualne učne račune. Ena ključnih ugotovitev projekta je, da višja udeležba odraslih v izobraževanju ni odvisna le od obsega javnih sredstev, temveč predvsem od preglednosti, dostopnosti in uporabnosti sistema. Kjer so informacije o programih, izvajalcih in kakovosti razdrobljene, se odrasli težje znajdejo, odločevalci pa težje spremljajo delovanje sistema.
Udeleženci so se seznanili tudi s prototipom nacionalnega registra izobraževanja odraslih. Pokazal je, kako je mogoče kompleksne sistemske razprave prevesti v konkretne uporabniške rešitve. Predstavitve in razprava so poudarile, da individualni učni računi niso zgolj finančni mehanizem. Delujejo namreč le ob zanesljivem registru programov, jasnih standardih kakovosti ter preprostih poteh do informacij. Brez te infrastrukture ostanejo predvsem administrativno orodje, ne pa vzvod za večjo vključenost odraslih v učenje.
Med ključnimi poudarki razprave so bili zagotavljanje kakovosti v digitalnem okolju, nevarnost razdrobljenosti podatkov, potreba po interoperabilnosti obstoječih registrov ter vprašanje, kako uskladiti nacionalno usmerjanje sistema z dovolj prostora za prilagoditve na ravni izvajalcev. Posebej je bila izpostavljena tudi osredotočenost na možnost vključevanja: digitalne rešitve morajo biti zasnovane tako, da ne povečujejo neenakosti, temveč odraslim z različnimi izkušnjami in ravnmi digitalnih spretnosti lajšajo dostop do informacij in učenja.
Delavnica je potrdila, da Slovenija za razmislek o takšnem sistemu že ima pomembne temelje – razvito mrežo izvajalcev, izkušnje s financiranjem izobraževanja odraslih in institucije, ki razumejo tako pedagoški kot upravljavski vidik tega področja. Hkrati pa je jasno pokazala, da bodo za nadaljnje korake ključni skupni dogovori o financiranju, zakonodajnem okviru, odgovornostih in povezovanju obstoječih rešitev. Prav zato je bil dogodek pomemben korak od evropskih spoznanj k slovenskemu razmisleku o tem, kako zgraditi preglednejši, bolj povezan in vključujoč sistem izobraževanja odraslih.
Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS