Človek je v milijonih letih razvoja – od prvega zavedanja sebe v času homo erectusa – s pridom uporabljal potencial svojih možganov. Z njimi si je prilagajal okolje in urejal zapletene družbene odnose. Danes, v 21. stoletju, pa smo prvič dosegli točko, ko si z razmišljanjem nismo le olajšali dela. Ustvarili smo tehnologijo, ki nadomešča tisto, kar nas najbolj določa: sam proces razmišljanja in ustvarjanja novega.
Res je, človek bo še vedno potreboval leta šolanja, da postane opravilno sposobno bitje. Toda tisto mukotrpno poglabljanje v knjige, študij in razvoj lastnih idej morda ne bo več nuja. Je bil to končni cilj napredka – da postane novi človek bitje, ki zgolj pritiska na gumbe? Ali pa bo v prihodnosti odveč celo to?
Pomislite na človeški organizem kot na biološki stroj, ki se vrhunsko prilagaja. Strokovnjaki opozarjajo, da nenehno dodajanje umetnih vitaminov poleni telo, da jih neha proizvajati samo. Odsotnost fizičnega dela preprečuje razvoj močnega telesa, kar testi pri otrocih v zadnjih desetletjih že potrjujejo. Mar verjamete, da drastično olajšanje intelektualnega dela ne bo vplivalo na naše možgane?
Dvom je odveč. Začetek bo fascinanten; umetna inteligenca je že in bo tudi v prihodnje prinesla bliskovit napredek. Hkrati bodo intelektualne sposobnosti človeka, ki je to čudo ustvaril, začele krneti. Svojega genialnega produkta kmalu ne bomo več sposobni obvladovati. Že zdaj se pri mnogih kaže slabša koncentracija pri branju daljših besedil.
Kako odgovoriti na te izzive? Kako ohraniti avtonomnost mišljenja? Pot je le ena: načrtno vztrajanje pri intelektualnem naporu. Z branjem in pisanjem brez tehnoloških bližnjic. S polno obremenitvijo miselnega aparata.
V nekaterih okoljih se že oblikujejo skupine, ki sistematično berejo in avtorsko ustvarjajo. To je naša rezervna armada ljudi, ki kljub tehnologiji ne bodo izgubili lastne biti. Želeti si je, da bi to spoznalo čim več ljudi in branje ter pisanje uvrstilo na svoj urnik – tako samoumevno, kot je jutranja telovadba. Pišete in berete lahko sami, še bolje pa je, če spodbudo poiščete v svojem lokalnem okolju ali v kakšnem študijskem krožku.
Rado Krušič (sledi@t-2.net), udeleženec ŠK pisanja in branja, Sledi Žalec