»Pa kdo sploh bere naše spletne strani?« je vprašanje, ki se pogosto prikrade. Posebno takrat, ko se soočamo s postavitvami spletne strani, ki ljudem z oviranostjo ni prijazna. »Koliko je pravzaprav takšnih, ki jih to zadeva?« pa je takoj naslednje. V prvih petih stavkih moderatorja konference Digitalna dostopnost za vse, ki sem se je udeležila v začetku aprila po spletu, sem dobila odgovor na slednje.
»V Sloveniji je med 160.000 in 170.000 invalidnih oseb, za katere je digitalna dostopnost ključna za enakopravno vključevanje v družbo.« Seveda pa niso le invalidi tisti, ki terjajo tovrstno dostopnost tako spletnih strani kot različnih aplikacije in digitalnih platform. Nesreče vseh vrst mnoge (tudi mlade) priklenejo na posteljo in jim onemogočijo uporabo računalnikov, tablic in telefonov, kar se meni zdi samoumevno. S staranjem družbe nas bo vedno več, ki bomo potrebovali vsaj večje črke in boljše kontraste, da bomo lahko sploh brali na zaslonih.
Najbolj nagovorijo zgodbe
Če preskočim prvi del – nagovore, me je v vsebinskem delu najbolj nagovoril Andrej Krivec. Hvaležna sem organizatorjem, da so ga povabili, in njemu, da je pogumno sprejel povabilo in z nami delil svojo intimno zgodbo. Andrej je tetraplegik, ki je zadnjih deset let na vozičku zaradi prometne nesreče. Od ramen navzdol je hrom. Delno lahko uporablja le desno stopalo in prst na desni roki. Kljub tej hudi poškodbi je redno zaposlen v tuji multinacionalki, kjer so ga sprejeli brez predsodkov. V našem okolju pač ne.
Dela z brezplačno aplikacijo, ki sledi premikom oči oziroma glave. S premiki oči premika miškin kazalec in upravlja klike. Uporablja glasovno tipkanje ali tipkanje z virtualno tipkovnico. Slednje je zamudnejše in pride v poštev, kadar popravlja besedila, ki so se zapisala po glasovnem nareku. Sicer pa ima Windows 11 glasovno tipkanje že integrirano in je priročno za vse nas. Dobro mu služijo tudi številna orodja umetne inteligence, ki dnevno napredujejo. Tudi telefon upravlja prek računalnika.
Namen njegovega nastopa na tej konferenci je bil dvigniti ozaveščenost o tem, da tudi tetraplegiki, ki so priklenjeni na posteljo in ne morejo uporabljati rok, normalno delajo z računalnikom in telefonom. Lahko so vključeni v delovne procese, imajo službe in so aktivni člani družbe. Seveda je pogoj, da so vsebine in aplikacije dostopne tudi njim. Oglejte si njegov nastop na posnetku (26.16).
Nič o dostopnosti za ljudi z oviranostjo brez njih! Organizatorji so pripravili tudi zanimivo okroglo mizo o izkušnjah oseb z različnimi oblikami oviranosti v digitalnem svetu. Vabim k ogledu posnetka.
Digitalna dostopnost za vse: zakonske obveznosti
Dragan Petrović, glavni inšpektor na Inšpektoratu RS za informacijsko družbo, je predstavil zakonske podlage in obveznosti glede dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (prosojnice). Zakonodaja je jasna in stroga: organi države, občin, javna podjetja in drugi zavezanci moramo zagotavljati zaznavnost, operabilnost, razumljivost in robustnost svojih spletišč in aplikacij. To pomeni, da so informacije dostopne, uporabniški vmesniki delujejo, so jasni in prilagodljivi tudi za prihodnje tehnologije.
V določenih primerih, če bi prilagoditve pomenile nesorazmerno breme, lahko zavezanci to ocenijo in v izjavi o dostopnosti pojasnijo, katere vsebine niso dostopne in zakaj. In ja, to izjavo moramo redno posodabljati. Naša izjava je bila posodobljena v začetku letošnjega maja.
Uporabniki spletnih strani lahko sporočijo, če vsebine niso dostopne. Na takšno sporočilo moramo zavezanci odgovoriti v osmih dneh. Nadzor izvaja Inšpektorat RS za informacijsko družbo. Če zavezanci ne izpolnijo obveznosti, lahko inšpektor odredi ukrepe. Predvidene pa so tudi globe od 200 do 2.000 evrov. Za zdaj sicer še niso nikogar oglobili. Njihov namen je v prvi vrsti ozaveščati.
Petrović je izpostavil, da nekateri zavezanci še ne razumejo, zakaj je dostopnost pomembna. Dogaja se celo, da zaradi obsežnih zahtev vsebine spletnih strani krčijo ali strani celo zapirajo. Cilj pa je, da bi bile spletne vsebine dostopne vsem, saj s tem izboljšujemo kakovost javnih storitev in digitalno vključenost.
Še eno pomembno reč je poudaril: zavezanci se moramo nenehno usposabljati za ustvarjanje in vzdrževanje dostopnih vsebin. Upravna akademija, ki ta izobraževanja izvaja, vsebine nenehno nadgrajuje.
Najpogostejše napake pri dostopnosti spletišč
Gašper Žuber (prosojnice) je poudaril, da so za pripravo dostopnih vsebin pomembni vsi: pripravljavci vsebin, uredniki in informatiki. Predstavil je najpogostejše napake pri zagotavljanju digitalne dostopnosti. Poudaril je, da morajo biti dostopne tako spletne strani, mobilne aplikacije kot dokumenti, objavljeni na spletu.
Ena od najpogostejših napak je objava (skeniranih) dokumentov v formatu PDF, ki jih bralnik zaslona ne more prebrati. To napako bomo morali odpraviti tudi mi, vendar ne gre kar čez noč. V Digitalni bralnici objavljamo dokumente prav v tem formatu, nekateri med njimi – poročila o delu in letni delovni načrti – pa so (zaradi podpisa) skenirani.
Druge napake:
- slikam je treba dodajati nadomestna besedila (alt), da so slepim in slabovidnim razumljiva;
- gumbi in povezave morajo biti pravilno označeni;
- na spletiščih mora biti omogočeno preskakovanje ponavljajočih se vsebin;
- vidni morajo biti indikatorji fokusa pri uporabi tipkovnice;
- vsi elementi morajo biti dostopni brez miške (tudi tu nas čaka še nekaj dela);
- CAPTCHA predstavlja oviro in se ji je bolje izogniti ali pa omogočiti alternativne načine reševanja.
Pogoste so tudi napake, kot so prenizek kontrast med besedilom in ozadjem, nepravilna struktura naslovov in težave pri uporabi na mobilnih napravah.
Žuber je predstavil pet preprostih korakov za preverjanje dostopnosti:
- vizualni pregled strani,
- uporabo brezplačnih orodij za preverjanje (npr.: WAVE, axe DevTools, Accessibility Insights for Web),
- preverjanje kontrasta,
- testiranje z bralnikom zaslona (npr. NVDA) ter
- preverjanje delovanja obrazcev in interaktivnih elementov s tipkovnico.
Poudaril je, da lahko z majhnimi koraki in osnovnimi prilagoditvami poskrbimo, da bodo spletne strani prijazne tudi uporabnikom z oviranostmi ter tako omogočimo digitalno dostopnost prav vsem.
Izkušnje pri zagotavljanju dostopnosti GOV.SI
Konference so priložnost, da spoznamo dobre prakse. Tudi tokrat je bilo tako.
Mihael Kalita iz Urada vlade za komuniciranje je predstavil (posnetek, prosojnice), kako zagotavljajo dostopnost na portalu GOV.SI. Med 1.000.000 spletnimi mesti se je portal GOV.SI uvrstil med najboljših 5.
Portal ima dolgo zgodovino, trenutna različica deluje od leta 2019. Pri zagotavljanju dostopnosti so se soočili z izzivi, kot so pomanjkanje praktičnih izkušenj, obsežnost vsebin in različna orodja za preverjanje dostopnosti. Težava je bila tudi plačljiva programska oprema za prilagajanje PDF-jev ter nerazumevanje pomena dostopnosti med nekaterimi uredniki. Kljub temu so naredili velike korake naprej. Prilagodili so sistemske dele spletišča, vzpostavili redne preglede vsebin in uvedli usposabljanja urednikov. Opazen je napredek pri dostopnosti, vedno večja je tudi ozaveščenost o pomenu digitalne dostopnosti.
Naloge, ki ostajajo, so izboljšanje dostopnosti filtrov, prilagajanje dokumentov in uporaba umetne inteligence za pripravo nadomestnih besedil za slike. Poudaril je tudi pomen testiranja uporabniške izkušnje z osebami z oviranostmi.
Kalita je zaključil, da dostopnost ni enkraten projekt, ampak stalen proces. Dobro je treba poznati zakonodajo, redno kombinirati strojne in ročne preglede ter uporabljati različna orodja, katerih rezultate je treba preveriti. Ključnega pomena je tudi vključevanje uporabnikov z različnimi oviranostmi ter empatija pri delu.
Zastavlja pa se mi vprašanje, kako kakovostno omogočiti dostopnost spletne strani oziroma množice 😉 spletnih strani v javnem zavodu, kot je naš. Stalnost tega procesa z vsem, kar je napisano zgoraj, je kar težko zagotavljati.
Vse, ki jih digitalna dostopnost spletnih strani in mobilnih aplikacij zanima in neposredno zadeva, vabim, da si na spletnem naslovu Konference Digitalna dostopnost za vse ogledate prosojnice in posnetke.
Ob tem pa še novica: 28. junija je začel veljati Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev. Gre za dostopnost do proizvodov in storitev, kot so računalniška strojna oprema in operacijski sistemi, bankomati, plačilni terminali in prodajni avtomati za vozovnice, terminali za elektronske komunikacije in avdiovizualne medijske storitve, e-bralniki, spletišča, mobilne aplikacije, storitve e-trgovine, potrošniške bančne storitve, elektronske knjige, programske opreme, storitve potniškega prevoza ipd.
Še ena reč, v katero bomo morali zagristi ponudniki izobraževanj!
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS