Letošnji junij je bil zame prav poseben. Minilo je deset let od diagnoze rak. In še vedno sem živa! Nazdravljam življenju!
Živo se spomnim obdobja, ko sem se po enem letu zdravljenja vrnila v službo. Morda bomo vsi skupaj lažje razumeli (ali pa tudi ne?), kaj vse se (lahko) dogaja, ko se po dolgem času spet vključiš v delovni proces.
Ko vodja razume
Teh mučnih tednov ne bom pozabila nikoli. Ni bilo najhuje izvedeti, da sem zbolela, čeprav je streslo moje temelje. Ni bilo za umret težko, ko sem se po kemoterapijah spopadala s slabostmi. Tudi bolečine zaradi opeklin radioterapije so minile. Tegobe hormonskega zdravljenja so me vrgle s tečajev, ampak sem nekako preživela.
Zdaj vem: bila sem doma in nihče ni nič pričakoval od mene. Še najmanj sama. Ali bolje: dogajanje se je osredotočalo zgolj na en cilj – ozdraveti! Moj analitični um je to sprejel in sledil korak za korakom. Ko je bilo vse to za mano, sem se znašla v breznu, ki ga je napolnjeval strah pred ponovitvijo bolezni. Hkrati pa sem se soočala še s posledicami zdravljenja.
Kaj pa zdaj, ko sem bila po mnenju zdravnikov zdrava? V resnici celjenje po taki bolezni traja še dolga leta.
Pride torej čas, ko se moraš vrniti v delovno okolje. Mislila sem, da je najhujše že za mano, pa me je kar naenkrat dotolkel občutek neizmerne nesposobnosti in nemoči. Popoln cunami! In to po (!) silovitem po-/pretresu ob diagnozi in večmesečnem zdravljenju.
Kaj se mi je dogajalo? Preden sem zbolela, sem urejala e-Novičke in spletne strani. To sta bili moji glavni nalogi, bilo pa je še veliko drugega. Kot je navada po dolgotrajni bolniški, sem se v službo vrnila za polovični delovni čas. Moja naloga je bila (le) urejanje spletne strani. Za začetek sem, kot sem bila vajena od prej, naredila seznam, česa se lotiti. Potem pa korak za korakom. To je zame varen način, da opravila (s)tečejo gladko. Kar naenkrat sem spoznala, da mi ne gre, da sistem ne deluje. Dolge minute sem sedela pred računalnikom, strmela v odprt wordov dokument in nisem vedela, kaj napisati. Mučila sem se s prebiranjem člankov, še bolj pa s pripravo povzetkov. Brskala sem po spletnih straneh združenj in organizacij za IO doma in v tujini, da bi našla zanimive novice o njihovih dogodkih, novih virih … pa se nikakor nisem znašla. Kot da tega še v življenju ne bi počela. No, takrat sem spoznala, da je nekaj takšnega doživljala moja ostarela mama, ko smo jo posedli pred ekran.
Počutila sem se, kot da bi stopila v hodnik z več kraki in ne bi mogla najti izhoda. Izgubljena v vesolju. Se vam zdi, da pretiravam? Ne moreš razumeti, če ne doživiš.
Moj spomin je bil naluknjan, moja koncentracija nikakršna, glava prazna … stiska pa brezmejna. Tako velika, da sem jokala od nemoči. Ponoči, ko že tako ali tako nisem veliko spala zaradi zdravil, so me preganjale moreče sanje, ki so se čez dan uresničile.
Moje misli so se zapletale v vprašanjih: A to je to? Tako bo do konca življenja?
In sem šla k Zvonki, moji vodji, in ji povedala vse. Da prihajam v službo in v štirih urah ne zmorem napisati niti ene same novice. Da nisem sposobna zbrano brati. Da se mi niti ne sanja, kaj se mi dogaja. Da ne vem, kaj naj naredim … Mirno me je poslušala in samo rekla: »Ti kar počasi. Napravi, kar lahko. Če še ne moreš, tudi prav.« Te njene besede so bile takšen blagoslov, da mi gre še danes na jok, ko to pišem. Od olajšanja, da (lahko) razume. Od občutka čutečega sprejemanja moje situacije. Od njenega zaupanja, da bo (kmalu) bolje; sama itak nisem verjela, da bo kdaj drugače.
Hvala, Zvonka, iz vsega srca! Večno ti bom hvaležna za ta objem in za vse objeme, ki so sledili. 😊
V ta čas sega tudi knjiga, ki mi jo je podarila z zgovornim posvetilom: »Da bi tvegala, Ti želim.«
Podčrtana in s pripombami ob strani je našla mesto med knjigami, ki sem jih prenesla v novi dom, kamor smo se preselili letošnjega aprila. To srečo ima le ena tretjina vseh knjig, ki so se mi nabrale v dobrih šestih desetletjih.
Nisem edina
S to odvezo Vodje (ne, ni napaka!), sem poiskala pomoč na Onkološkem inštitutu. Psihologinja z Oddelka za psihoonkologijo me je popeljala iz stiske, ki me je popolnoma ohromila. In v vsem tem času se mi bile v veliko oporo članice, zdaj prijateljice iz društva Europa Donna. Kako zelo je bilo zame pomembno, da se nisem zaprla med štiri stene, ampak sem šla med ljudi, se pogovarjala, spraševala … Spoznala sem, da nisem edina s temi občutki, da nikakor nisem sama. Dogaja se mnogim bolnicam, vendar o tem ne spregovorijo. Veliko je govora o samem zdravljenju, stranskih učinkih te in druge terapije, alternativnih pristopih – vsemogočem, nikakor pa ne o tem, kaj se nam dogaja, ko se vračamo v delovno okolje. Temi celostne rehabilitacije onkoloških bolnikov je zadnje čase posvečenih več besed (na primer: 4. konferenca Življenje z rakom ali Mednarodna konferenca Življenje z rakom po raku). Pred desetimi leti pa ni bilo tako.
Zame sta bili pomembni spoznanji tega obdobja: nisem edina in nisem več ista, zato stari sistemi ne delujejo več!
Bodi prizanesljivejša do sebe
So obdobja, ko je vsega preveč. Pogosto se mi zdi, da to niso več obdobja, da je kar stalnica s tremi/štirimi odmiki na leto, ko si vzamem dopust. Če me ne ustavi vmes še kakšna bolezen kot opozorilo, ki mi ga da telo. Je torej čas, ko lovim roke. Ko želim narediti dobro, bolje, najbolje ali pa še to in ono, vendar je toliko drugega, da ne gre in se potem prepiram sama se seboj. Ko ne vem, česa bi se najprej lotila, ker se vse zdi pomembno. Ko bi morala biti na treh koncih hkrati, ker že kdo pričakuje mojo pomoč … Ko je vsega enostavno preveč.
Med boleznijo sem si obljubila: »Bodi prizanesljivejša do sebe! Reci čemu/komu tudi ne in se ustavi!« Pa niti ne ustavi. Ne pahni se čez rob svojih meja zmogljivosti – to bo dovolj. Ali pa napravi drugače. Življenje prav tako teče. Reči so narejene, pa čeprav kakšen dan kasneje, četudi ne vedno z odliko. Ni hujšega za perfekcionista v meni!
Pa vendar to spoznanje ali zavezo še prevečkrat spregledam, se je ne držim. Ne le v službi, tudi doma. Ja, tukaj pa (še) imam priložnost, da bolje poskrbim zase.
Nevenka Kocijančič (nevenka.kocijancic@acs.si), ACS