Pred 30 leti je sodelavka ACS mag. Irena Benedik na pobudo takratnega direktorja, dr. Zorana Jelenca, spakirala kovčke in se v podala na 16-dnevno pot po Veliki Britaniji. V Leedsu, Birminghamu, Londonu in drugih manjših krajih je raziskovala in spoznavala različne pristope in oblike organiziranega samostojnega učenja. Srečala se je s t. i. skupnostnimi centri (community centres), središči za samostojno učenje v ustanovah, ki izvajajo formalno izobraževanje (univerza v Leedsu). Spoznala je središča v korporativnem sektorju (tovarna Ford). Zanimalo jo je predvsem, kako ta središča delujejo in kaj vse vključujejo – kakšna gradiva ponujajo, kakšne možnosti učenja podpirajo (npr. učenje na daljavo), kdo jih obiskuje ter kdo udeležencem zagotavlja podporo pri učenju.
Oblikovanje koncepta organiziranega samostojnega učenja v letu 1993 je izhajalo iz izkušenj in prakse v tujini.
Razvoj organiziranega samostojnega učenja v Sloveniji je potekal v obliki dveletne akcijske raziskave v projektu Razvoj in implementacija središč za samostojno učenje v obdobju 1993–1995.
Temelj oblikovanja koncepta so bile teoretične podlage o potrebah po samostojnem učenju odraslih ter premisleki za vpeljavo organiziranega samostojnega učenja v Sloveniji:
- nizka in neustrezna izobrazbena sestava,
- pomanjkanje alternativnih oblik,
- potrebe po drugačnem razvoju osebnosti,
- novi pogoji v tržnem gospodarjenju,
- visoka stopnja zaposlenosti žensk,
- slaba opremljenost prebivalstva z IKT in
- izsledki študij znanega kanadskega andragoga Allena M. Tougha.
Razvijanje organiziranega samostojnega učenja se nam je zdelo ključno za razvijanje kulture učenja v Sloveniji in je pomemben dejavnik individualizacije učenja.
Več
»Res je, da sem bil pobudnik projekta in vpeljave središč za organizirano samostojno učenje v Sloveniji. Ob tem je treba povedati, kakšna pričakovanja je imel minister za vzgojo in izobraževanje ob ustanovitvi ACS. Tedanji minister dr. Peter Vencelj je od novoustanovljenega ACS pričakoval predvsem, da bo s svojim delovanjem pomagal:
- zviševati izobrazbeno sestavo slovenskega prebivalstva, ki je bila po ocenah ministrstva tedaj prenizka,
- organizirati izobraževanje brezposelnih, katerih število je bilo tedaj previsoko, izobrazba brezposelnih pa prenizka.
Ministru sem povedal, da si program delovanja ACS predstavljam precej drugače; da ACS ne sme biti prvenstveno namenjen temu, kar predvsem želi minister (to je formalnemu izobraževanju za odpravljanje pomanjkljivosti v doseženi formalni izobrazbi prebivalstva in brezposelnih), temveč izboljševanju kulture učenja in izobraževanja v Sloveniji. Minister mojemu konceptu ni nasprotoval, čeravno je sicer še vedno želel to, kar mi je prvotno sporočal.
Naša predstava o IO je temeljila na spoznanjih andragoške stroke in izkušnjah o IO v drugih državah. Poleg teoretičnih spoznanj smo namreč poznali prakso izobraževanja odraslih zlasti v ZDA, Kanadi, na Danskem, Švedskem, Finskem, v Nemčiji Avstriji itn.
Sam sem v času svojega študija v Kanadi (Torontu) spoznaval zlasti možnosti neformalnega IO. V okviru trimesečnega študija sem spoznal programe andragogike in izobraževanja odraslih tudi na univerzah v Chicagu, Syrakuzi, Míchiganu, New Yorku, Upper Montclairu in Trentonu. Zanimalo me je – poleg neformalnega izobraževanja – tudi izobraževanje na daljavo, IO na televiziji in organizirano samostojno učenje. Moje sodelavke na ACS so se v svojih študijskih obiskih v tujini, zlasti v Angliji, tudi seznanjale s takimi možnostmi IO. Podrobneje smo proučevali samostojno učenje in izobraževanje odraslih v Veliki Britaniji (zlasti Open University). Tako pridobljena spoznanja so se zrcalila v programu ACS v prvih letih njegovega delovanja, ko smo udejanjali projekte, kot so Pismenost odraslih, Študijski krožki, Center za mlajše odrasle, Borza znanja, Središče za samostojno učenje ipd.
Razvijanje organiziranega samostojnega učenja se nam je zdelo ključno za razvijanje kulture učenja v Sloveniji in je pomemben dejavnik individualizacije učenja.”
Sledilo je informiranje izobraževalcev in drugih, ki bi SSU lahko odprli v svojih organizacijah. Promocija na posvetih in informativnih seminarjih ter v medijih je bila namenjena tako strokovni kot širši javnosti. Naletela je na izjemen odziv in veliko zanimanje. Zato je bil naslednji korak odprtje demonstracijskega SSU v prostorih ACS v letu 1994.
Imelo je 3 učna mesta; eno z računalnikom in kasetnikom, drugo z videorekorderjem in CD-predvajalnikom ter tretje s CD-ROM-om. Središče je bilo prvenstveno namenjeno predstavitvi tehnologije in učnih gradiv za samostojno učenje, bilo pa je tudi v uporabi.
Že ob pripravi koncepta so bile jasno začrtane naloge ACS. Namenjene so bile tako spodbujanju nastanka novih kot strokovni podpori in spremljanju dela obstoječih središč:
- individualno svetovanje (namenjeno ustanovam pri uresničevanju koncepta organiziranega samostojnega učenja);
- koordinacija med ustanovami (namenjena identifikaciji skupnih potreb, iskanju rešitev ter motiviranju);
- usposabljanje nosilcev središč in svetovalcev, ki so v njih delovali (temeljno usposabljanje ter dodatno spopolnjevanje);
- informiranje (namenjeno uporabnikom središč, glede na to, da je šlo za novost);
- evalvacija (namenjena spremljanju dela središč);
- iskanje primernega gradiva za samostojno učenje na svetovnem trgu in usposabljanje za razvoj novega v slovenskem jeziku;
- vključevanje novih ustanov (namenjeno podpori ob ustanavljanju novih središč) ter
- razvoj vzorčnega središča za samostojno učenje na ACS (predvsem za demonstracijo učnega gradiva za samostojno učenje).
V letu 1995 se je konceptualna zasnova realizirala v obliki prvih SSU. V naslednjih 30 letih se je organizirano samostojno učenje ob strokovni podpori ACS razvijalo, odpirala so se nova SSU, število vključenih odraslih pa je s tem raslo. Ocenjujemo, da je do danes njihovo skupno število preseglo 150.000. Povečevala sta se tudi število in dostopnost učnih virov in gradiv ter IKT opreme središč, pojav interneta pa je botroval razvoju spletnega portala za samostojno učenje v letu 2015. Leta 2018 je bila pomembna vloga SSU in dela svetovalcev prepoznana pri pripravi ZIO-1. Svetovalna dejavnost pri samostojnem učenju je bila umeščena v svetovalno dejavnost v IO, ki se izvaja kot javna služba. S tem se je zagotovila podlaga za stabilno financiranje dejavnosti pri izvajalcih javne službe v IO. Teh je v letu 2023 35 in delujejo pri javnih zavodih za IO, ljudskih univerzah, po celotni Sloveniji.
Če so bili pred 30 leti prostor za učenje, sodobna tehnološka oprema ter dostop do gradiva in virov za učenje ključne prednosti SSU, je danes v ospredju svetovalna vloga središča. Svetovalci so v SSU prisotni od nastanka koncepta, z leti pa se je njihova vloga krepila. Odraslim nudijo podporo pri identificiranju potreb in postavljanju učnih ciljev, načrtovanju učenja ter iskanju in izbiri ustreznih virov in gradiv. Spremljajo in motivirajo jih med učenjem ter jim svetujejo pri učnih težavah. Po zaključku učenja jim pomagajo ovrednotiti učenje ter postaviti nove cilje. Znajo prepoznati potrebe odraslih v svojem okolju in nanje odgovoriti. Zanje poiščejo ali izdelajo učno gradivo in jih podpirajo pri uporabi IKT.
V izvornem konceptu organiziranega samostojnega učenja so bila SSU prvenstveno namenjena tistim, ki niso bili vključeni v tečaje in druge oblike organiziranega izobraževanja in učenja.
Pomembna razlika je tudi v dostopnosti tehnologije ter različnih virov in gradiv za samostojno učenje.
Učenje je včasih nuja, potreba, drugič pa želja in veselje. Ne glede na razlog za učenje in iskanje znanja je lažje, če to počnemo v času in kraju ter na način, prilagojen našim potrebam. SSU lahko omogočijo ravno to – popolno individualizacijo učenja ob hkratni strokovni podpori, ko jo potrebujemo. Zato je organizirano samostojno učenje danes, 30 let pozneje, še vedno aktualno in pomemben del izobraževanja odraslih in koncepta VŽU.
Urška Pavlič (urska.pavlic@acs.si), ACS
