V času, ko svet pretresajo številni konflikti, nasilje in hitre spremembe, postaja vprašanje miru bolj aktualno kot kdaj koli prej. Prav zato je letošnji, že 29. Andragoški kolokvij, ki je potekal pod naslovom Živeti mirovništvo – izobraževanje odraslih za mir, ponudil dragocen prostor za razmislek o tem, kako lahko učenje in izobraževanje odraslih prispevata k oblikovanju bolj miroljubne družbe.
Vprašanja, na katera smo želeli odgovoriti, so: kakšna je vloga izobraževanja odraslih pri spodbujanju miru? Kako naj se pogovarjamo z ljudmi z radikalno drugačnimi pogledi na svet? Kakšne so učne priložnosti in prostori za odrasle povezane z demokracijo in mirovništvom? Kakšna je vloga medijev pri tem?
Kolokvij je v organizaciji ACS združil domače in tuje strokovnjake ter izpostavil tako teoretske kot praktične pristope k mirovni vzgoji. Priredili smo ga v okviru Osrednje prireditve ob 30-letnici TVU 15. maja v hotelu Mons.
Poudarki s kolokvija: izobraževanje kot temelj miroljubne prihodnosti
Vseživljenjsko učenje mora med drugim spodbujati k strpnosti, sočutju in razumevanju.
V uvodnem prispevku Kultura miru v času vojn sem predstavila koncept kulture miru, ki ne pomeni le odsotnosti nasilja, temveč aktivno spodbujanje dialoga, sodelovanja in razumevanja med ljudmi. Poudarila sem, da lahko IO okrepi posameznikovo sposobnost za kritično mišljenje, empatijo in odgovorno delovanje.
Razmišljati o miru ni le strokovni vprašanje, temveč pomembna etična naloga. Mir je ena od najpomembnejših in najbolj ogroženih vrednot današnjega časa.
Izjemno odmevno je bilo predavanje Isabell Kempf, direktorice Inštituta UNESCO za vseživljenjsko učenje. V prispevku z naslovom Izobraževanje za mir: Obnova skupnosti in preprečevanje prihodnjih konfliktov z učenjem odraslih (ang. Educating for Peace: Rebuilding Communities and Preventing Future Conflict Through Adult Learning) je izpostavila primere dobrih praks iz različnih držav. Pokazala je, kako lahko izobraževanje prispeva k obnovi skupnosti po konfliktih ter preprečevanju nadaljnjih napetosti.
Mir je povezan z drugimi vrednotami in zelenim prehodom.
Sledil je filozofsko in etično obarvan prispevek prof. dr. Bojana Žalca s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. V razpravi Vzgoja za miroljubnost v luči odnosne etike je izpostavil pomen resonančnosti, empatije ter razumevanja tragičnosti nasilja kot poti do miroljubnih odnosov. Poudaril je pomen zavesti o tragičnosti nasilja, ki krši temeljna etična načela. Tragičnost kršenja načel svetosti je v tem, da četudi je upravičeno, četudi nimamo izbire, je vedno nekaj slabega.
Tri stvari so pot in cilj izobraževanja za mir: vzgoja za resonanco, empatija in zavedanje, da je vsako nasilje tragično.
Zora Perenda iz KUD Sevdah je s prispevkom Mir ni le cilj, temveč pot predstavila konkretne oblike mirovniškega delovanja v vsakdanjem življenju – od umetniškega izraza do skupnostnega dela.
Opažamo, da izobraževalci hitro najdejo raznolike rešitve, da se ljudje po konfliktnih situacijah lahko čim hitreje vrnejo v življenje
Kultura je povezovanje. Zato je pomembno, da prenašamo izročila na mlajše generacije.
Izjemno živahna in navdihujoča je bila predstavitev projekta Na frekvenci miru, ki so ga soustvarili udeleženci in mentorji programa PUM-O+. Izhodišče je podala Natalija Žalec, MAEd (UK), soustvarjalka in koordinatorica programa PUM-O+. Mladi so s svojo angažiranostjo dokazali, da so ključni nosilci kulture miru v prihodnosti.
Kaj pomeni misliti mir? Kako ga lahko živimo – ne le kot ideal, temveč kot vsakodnevno prakso? In kaj pomeni stati za njim, ga zagovarjati, tudi kadar to ni najbolj enostavno? Na ta vprašanja smo skušale odgovoriti v zaključnem pogovoru z dr. Majo Ladić in dr. Evo Marn. Povzele smo rdečo nit kolokvija: mir ni samoumeven in ga je treba nenehno soustvarjati – tudi z učenjem in skupnim iskanjem poti naprej.
Izobraževanje, ne samo odraslih, pomaga, da probleme rešujemo z znanjem in ne z nasiljem.
Večji vpliv kot izobraževanje in usposabljanje za mir imajo žal vrstniki, ki v konfliktu vidijo možnost uveljavljanja neke ideje.
Mirovništvo kot vsakdanja praksa
Andragoški kolokvij je s svojo vsebino jasno pokazal, da mirovništvo ni le tema velikih političnih razprav, temveč predvsem proces, ki se začne pri posamezniku – v šolah, na delovnih mestih, v skupnostih in izobraževalnih programih za odrasle. Vtisi udeležencev so bili izjemno pozitivni; izpostavili so pomen raznolikih pogledov, odprtih pogovorov in izmenjave dobrih praks, ki so jih spodbudili k razmisleku o lastni vlogi v gradnji mirnejše družbe.
Dogodek je navdihnil in opogumil tako strokovnjake kot praktike v IO, da z zaupanjem nadaljujemo svoje delo – saj je prav učenje tisto, kar lahko tlakuje pot do bolj razumevajočega, povezanega in miroljubnega sveta. Ste ga zamudili? Na spletni strani prireditve si lahko ogledate videoposnetek.
Mag. Jasmina Mirčeva (jasmina.mirceva@acs.si), ACS
