Sredi decembra sem se v Laškem udeležila strokovne konference projekta Munera 3 z gornjim naslovom. Dogodek je pod vodstvom ŠC Nova Gorica gostil predstavnike 86 srednjih poklicnih, srednjih ter višjih strokovnih šol, ki so združene v projektni konzorcij, delodajalce, start-up podjetnike, koordinatorje projekta ter udeležence usposabljanj. Na LPoIO 2019, ki je potekal le slab mesec prej, sem poznala skoraj vse udeležence, tokrat pa so bili znani obrazi krepko v manjšini. Nič hudega, prav želela sem si izkušnje z manj znanimi ljudmi in dejavnostmi, ki pa se še kako dotikajo izobraževanja odraslih. Glavni cilj tega projekta ESS je namreč v obdobju 2018–2022 omogočiti kar 17.640 zaposlenim osebam, torej odraslim, pridobiti ustrezne veščine.
Izvedela sem, da projekt Munera 3 zaposlenim ponuja dodatna usposabljanja, kvalifikacije ali prekvalifikacije v skladu s potrebam na trgu dela in na posameznih delovnih mestih, zato je tesno sodelovanje s podjetji imperativ. Zaposleni naj bi tako izboljšali svoje kompetence, zaposljivost pa tudi mobilnost med področji dela. Programi so namenjeni tudi osebnemu razvoju in zavzetemu delovanju v sodobni družbi. Vse to mi je zvenelo zelo znano, saj podobne izzive nagovarjajo tudi drugi projekti ESS (in njihovi izvajalci), ki jih v okviru projekta EPUO predstavljamo v e-portalu Poti izpopolnjevanja. Posebnost tega projekta pa je, da se osredotoča na strokovna področja tehnike, biotehnike in storitev.
Pridobi znanje, da dosežeš svoje sanje
Katere so torej veščine, katerih pridobivanje spodbuja Munera 3, ki udeležence nagovarja z gornjim sloganom? Med najpomembnejšimi so zagotovo digitalne, zato so se snovalci strokovne konference odločili izpostaviti digitalno bančništvo, UI v izobraževanju ter digitalizacijo v kmetijstvu. Tako nas je s pripovedjo o upravljanju njihove pametne, digitalizirane kmetije, kjer marsikaj opravijo z droni, navdušil Danilo Meolic. Dr. Peter Merc, pravnik in podjetnik, nam je približal digitalno bančništvo, katerega ključna lastnost je/bo ciljna naravnanost na stranko. Martin Hamilton iz Združenega kraljestva pa je v svojem predavanju naslovil nekaj stereotipov o UI in opozoril, da je v izobraževanju že kako prisotna. Obveljala je ugotovitev, da bo splošnih storitev vse manj, oziroma jih bo prevzela UI, človek pa bo moral z njo upravljati, jo razvijati, po drugi strani pa opravljati tisto, česar računalnik (za zdaj?) ne zmore. Ko smo na koncu prek e-glasovanja sporočali naša mnenja o tem, katere veščine bodo v prihodnosti najpomembnejše, smo v veliki večini izbrali medčloveške odnose (67 %) pred digitalnimi (18), žal na zadnjem mestu pa so pristale bralne in matematične spretnosti (3 %).
Odličnost v poklicnem in strokovnem izobraževanju na moji vseživljenjski karierni poti
V odličnem panelu z gornjim naslovom so nastopili direktorji nekaterih podjetij in šol, predavatelj aplikativne industrijske robotike ter navdušujoča predstavnica udeležencev. Edini so si bili, da se morajo spremembe začeti že v formalnem izobraževanju. Potrebno je prilagajanje posamezniku (karierni načrt) po eni ter potrebam gospodarstva in družbe po drugi strani (sodelovanje šol in podjetij). V osredje stopajo mehke veščine, kot so kreativnost pri reševanju problemov, kritično mišljenje, timsko delo, pripravljenost na spremembe in VŽU … ter že(l)ja po učenju. Slednje ne primanjkuje Lili, predstavnici učečih se, ki jo je skrb za zdravje pripeljala v program Sodobna priprava prehrane. Niti Gregorju, ki se usposablja in uči druge v Arboretumu. Oba sta me spomnila, da se bom ‘v naslednjem življenju’ usposabljala za konkretno delo, najraje za kmetovanje (brez dronov). In me spomnila na pripoved nekega doktorja elektrotehnike, ki mu je oče študij dovolil šele po tem, ko se je izučil za avtomehanika. Ker nikoli ne veš … In ker umsko delo, še posebej tisto, ki je povezano z birokracijo ali namenjeno samemu sebi, včasih tako zelo utruja in v življenju ne pušča vedno plemenitega odtisa …
Organizatorji so v vabilu zapisali, da je dogodek (in projekt) Munera3 namenjen ozaveščanju o možnostih zmanjševanja razkoraka med ponudbo nadaljnjega poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja ter potrebami sodobnega trga dela in sodobne družbe. Podoben izziv si vsako leto zastavi tudi Evropski teden poklicnih spretnosti (več o tem glej tukaj), ki želi poklicno izobraževanje in usposabljanje izpostaviti kot prvo in ne šele drugotno, manjvredno izbiro. Vsi, ki delamo z odraslimi, ugotavljamo, da je pripravljenost za vključevanje v vseživljenjsko učenje v Sloveniji (pre)majhna, to pa velja še posebej za manj izobražene in starejše. ‘Odgovornost za izboljšanje te situacije je v največji meri pri posamezniku in državi, ki mora s tovrstnimi ukrepi zagotoviti priložnosti za nadgrajevanje znanja in veščin, bistveno okrepiti pa je treba odgovornost podjetij, delodajalcev,’ je menila Elvira Šušmelj, generalna direktorica pristojnega direktorata na MIZŠ v svojem uvodnem nagovoru. Sama pa sem se ob tem spomnila opozorila podjetnice Tanje Skaza, ki je na nedavnem dogodku Stičišča izrazila potrebo po sinergiji strokovnjakov in praktikov v IO. Odločno ji pritrjujem, saj bi lahko z usklajenim pristopom vsi v IO dosegli več in bolje. Vsi namreč imamo najboljše namene!
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Foto: Andraž Pušnik
