Mladi – eden temeljnih stebrov kulture vseživljenjskosti učenja
“Pozdravljeni, jaz sem Jakob,” me je nagovoril v vseh pogledih uglajen fant, osnovnošolec, ki je skupaj z množico navdušenih Zasavcev narekoval ton letošnji PU v Trbovljah. Z vrstniki je pripravljal, no, on predvsem promoviral, ‘funšterc’, tipično zasavsko jed. Ni mogel vedeti, da v Trbovlje prihajam redno – leta 2017 na nacionalno odprtje, ki ga je s partnerji odlično izpeljala ZLU, pa na njihove Parade učenja, in da mi je funšterc znan (in zelo ljub). Obravnaval me je pozorno, prepričljivo in – malce zarotniško. Ponudil mi je poslastico in mi zaupal tisti dodatek k osnovnemu receptu, zaradi katerega ta revirska jed tekne še nekoliko bolje kot sicer. A naj ta primes ostane skrivnost nas, posvečenih. Naslednje leto pa pridite tudi vi na PU – morda bo Jakob spet tam in jo zaupa tudi vam.
Zame so bili zvezde letošnje PU v Zasavju osnovnošolci in dijaki – Jakob s sošolci, fant in dekle, ki sta mi zavzeto demonstrirala oživljanje ponesrečenca, gimnazijci, ki so me navdušili nad inovativnim odpiračem, produktom njihovega učnega podjetja. Seveda tudi tisti, ki so nastopali na odru in soustvarjali dinamično, učnih priložnosti polno dogajanje. Ponujala se mi je ugotovitev, da bo pot teh mladih do znanja in spretnosti bržkone premočrtna, saj sem zaznala njihovo že(l)jo po razumevanju in delovanju. Čutiti je bilo tudi podporo okolja: lokalne skupnosti, izobraževalnih in nevladnih organizacij ter številnih drugih izvajalcev vseživljenjskega učenja z ZLU na čelu. Rudarska vztrajnost in neupogljivost, ki ju nosijo v krvi, pa tudi pomagata.
Navdušenje nad večgeneracijsko in večkulturno zasnovano prireditvijo so iz Zasavja odnesli tudi naši belgijski gostje iz Valonije, udeleženci študijskega obiska v okviru projektov EPUO in TVU. Seminar, ki smo ga v tednu poprej organizirali za Valižane, so žal zamudili, zato so podrobnosti o IO in našem festivalu vseživljenjskega učenja izvedeli kar med vožnjo na prizorišča TVU. Vprašanj so imeli mnogo in zanimalo jih je predvsem dvoje: kako izobraževalci odraslih v Sloveniji skrbimo za ranljive ciljne skupine in kako vzpostavljamo ter krepimo partnerstva za organizacijo TVU. Najbolj nazorne odgovore so seveda dobili na lokacijah samih – tam, kjer se stroka preliva v življenja učečih se.
O delu z Romi, albanskimi ženskami, migranti ter mladimi brez ustrezne izobrazbe so dan prej izvedeli od gostiteljev v Mariboru. Sodelavke AZM – LU so strokovno in doživeto predstavile svoje bogato delo na tem področju: osnovno šolo za odrasle, projekt PUM-O ter evropske projekte za neformalno izobraževanje migrantov, ki slednje celo vključujejo kot mentorje. Vse to je v Belgijcih utrdilo prepričanje, da imamo podobne izzive in se zato lahko drug od drugega marsičesa naučimo. Predvsem pa oboji verjamemo v moč neformalnega učenja, ki ponuja drugo (včasih šele prvo) priložnost in izhod iz različnih stisk. Partnerstvo z drugimi ustanovami, še posebej nevladnimi organizacijami, svetovalno delo ter stalno usposabljanje izobraževalcev za delo s temi specifičnimi skupinami prebivalstva pa so povsod prvi pogoj za uspeh.
Parada učenja nas je nazadnje zanesla v Postojno. Velik vtis je na goste naredila zdaj že tradicionalna zasaditev drevesa – prvega v tedaj novem mestnem parku, nato pred vrtcem, tokrat pred Zdravstvenim domom Postojna. Véronique, Pascal in Raphaël so rade volje primaknili vsak svojo lopato zemlje in tako prispevali k vzpostavitvi še enega, rastočega pomnika vseživljenjskega učenja. Na stojnicah in odru so bili prikazani različne zvrsti in dosežki neformalnega in priložnostnega učenja, mnogi povezani z zgodovino tega kraja, ki se ponaša z vitezi, zmajem, človeško ribico in drugimi znamenitostmi. Na gostoljubje ter odlično znanje angleščine pri mladih in starejših so se Belgijci po nekajdnevnem bivanju v Sloveniji že navadili. Presenetilo pa jih je, da so lahko nekaj dodatnih pojasnil o PU in izobraževanju odraslih dobili kar v francoščini od prijazne sodelavke LU Postojna, Erike.
“Domov se vračamo polni vtisov, dobrih idej in s še več vprašanji,” je v svojem poročilu zapisal Pascal, ki je svoje vtise delil na EPALE. Kaj bi se dalo iz slovenske prakse prenesti v njihovo okolje? Bi takšna zamisel pri njih sploh padla na plodna tla? Kakšna bi bila prepoznavnost in učinek tovrstnega festivala? Kdo bi lahko sodeloval in kakšno vlogo bi prevzel? “Zares je veliko dilem, obenem pa nas navdaja hvaležnost za navdihujoča srečanja v Sloveniji,” je zaključil.
Mi pa držimo pesti, da bodo zbrali pogum in vire ter v letu 2021, predvidoma v njihovem novem projektu EPUO, zasnovali svoj prvi festival učenja.
Mag. Zvonka Pangerc Pahernik (zvonka.pangerc@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks