Uh, kako radi se primerjamo z drugimi. No, vsaj zase lahko to nedvomno trdim. Radi bi bili bolj priljubljeni od sošolcev, imeli bi višje povprečje od ostalih študentov, boljše rezultate od sodelavcev v službi in več sreče, ko vplačamo loterijsko srečko. Radi bi bili pač boljši od drugih. In primerjamo se z drugimi vsak dan, tudi če se tega ne zavedamo in tudi če gre za nekaj najbolj banalnega. Pa je primerjanje z drugimi smiselno?
Zadnji avgustovski vikend sem opravil daljšo kolesarsko turo, ki sem jo zaključil z vzponom na Strmo Reber, po cesti, ki se v serpentinah vije navzgor iz Osilnice. Za občutek, dolžina in višinska razlika sta primerljivi s cesto na Vršič. Zanimivo, ampak od celotne ture sem se najbolj veselil prav tega vzpona. Verjetno zato, ker je bil pred vrati Tour de France, mene pa je res zanimalo, s kolikšno hitrostjo bo drvel po podobnem klancu Primož Roglič in s kolikšno zmorem sam. Priznam, rad se primerjam. 🙂
Primerjanje in prilagajanje
Primerjanje z drugimi je nekaj naravnega. Razvije se verjetno že v otroštvu, izoblikuje pa v najstniški dobi, ko želimo postati podobni tistim, ki jih cenimo. Hkrati pa z opazovanjem drugih tudi spoznavamo sami sebe. Primerjanje je pravzaprav nujno, saj šele skozi opazovanje drugih ugotovimo, kaj je v določenem okolju primerno in kaj ne. Vsak dan se tako prilagajamo, da lahko živimo in preživimo. Toda, če bi se ves čas samo prilagajali, ne bi nikoli postali to, kar si želimo, ampak bi bili vedno le adaptacija trenutne situacije ali pa odslikava tega, kar drugi želijo od nas.
Kdaj se je torej dobro primerjati z drugimi in kdaj ne?
Primerjanje je pozitivno, ko nam pomaga k zavedanju, da je na svetu ogromno različnih načinov razmišljanja, čutenja, delovanja in da naša resnica ni edina. Primerjanje nam lahko služi kot zgled za določena vedenja, ki jih želimo spremeniti ali se jih naučiti. Lahko predstavlja spodbudo za našo osebnostno rast.
Toda žal nam je velikokrat vse zgoraj napisano tuje. Bližje nam je primerjava z drugimi zato, da bi sami izpadli boljši ali ker si želimo, da bi drugi izpadli slabše. Ali zato, ker podcenjujemo druge, ali pa, ker imamo slabo samopodobo in zato ves čas težimo k primerjanju in potrditvam s strani drugih. Menim, da naše dobro počutje, sreča ali zadovoljstvo ne sme biti odvisno od drugih, ampak od nas samih. Kako to storimo? Spoštujmo sami sebe. Osredotočimo se na tisto, kar imamo, in ne na tisto, kar nam manjka. Bodimo pozorni, v katerih situacijah se primerjamo z drugimi.
Ne primerjajmo se z drugimi v sedanjosti, ampak s seboj iz preteklosti.
Če se ves čas primerjamo z drugimi oz. s tem, kar so oni sedaj, smo ves čas v iskanju in lovljenju sebe, nikoli pa zares v stiku s samim seboj. Ne moremo zares vedeti, kakšne predispozicije imajo drugi in v kakšnih okoliščinah se trenutno nahajajo, zato nas stalno primerjanje z drugimi v nekih trenutnih okoliščinah ne pripelje na pot naše osebne rasti. Primerjajmo se raje samim s seboj, in sicer s tem, kar smo bili pred enim mesecem ali enim letom in ne s tem, kar so drugi sedaj.
Roglič in Pogačar
Zaključek njunega epskega boja na letošnjem Touru je znan. Dvojno zmagoslavje in prizori z Elizejskih poljan se nam bodo gotovo vtisnili v trajen in kolektiven spomin. Po tisti zgodovinski nedelji so bili mediji še dolgo polni primerjav med njima, med samim dirkanjem pa se zdi, da sta najbolj skrbela, da bosta skupaj boljša od vseh drugih. A moja poanta je drugje. Letos v mesecih pred Tourom ni bilo nobene resne dirke, nobene resne primerjave z drugimi, saj je korona za nekaj mesecev ustavila vse, tudi športne tekme. Zato je bilo med pripravami na Tour toliko bolj pomembno poznavanje samega sebe, lastnih zmogljivosti, tempiranje »forme«, lastni razvoj in primerjanje s samim seboj iz meseca v mesec.
Dobra novica – osnovne spretnosti si lahko izmerimo sami
Vsi si želimo biti uspešni. Povsod. V šoli, v službi in družbi ali pa pri najljubšem hobiju. Včasih tudi v boju s samim seboj. V zadnjem času veliko govorimo in beremo o ključnih kompetencah in mehkih veščinah, ki ji potrebuje sodobni človek za normalno funkcioniranje v 21. stoletju. Pozabljamo pa tiste osnovne spretnosti, za katere je samoumevno, da jih ima vsak, ki zna brati in pisati. Gre za to, da razumemo, kar preberemo, recimo zdravniški izvid ali odločbo CSD (besedilne spretnosti) ali da si znamo izračunati obrok kredita (matematične spretnosti).
Besedilne, matematične in IKT spretnosti so osnova, da danes sploh lahko delujemo. Presenetil me je sledeč podatek: Vsak četrti Slovenec naj bi imel težave z bralno pismenostjo, polovica Slovencev pa danes sploh ne bere (brskanje po socialnih omrežjih ne šteje).
Dobra novica je ta, da imamo nov pripomoček, s pomočjo katerega si lahko izmerimo, kako so naše osnovne spretnosti v resnici razvite. Le tako lahko namreč vidimo, kje imamo manko, v čem smo dobri, na katerih področjih lahko delamo na razvoju in kje se nam odpirajo nove priložnosti.
Vprašalnik SVOS je od letošnje jeseni na voljo tudi pri nas, saj smo pod mentorstvom ACS postali lokalna točka SVOS.
Vprašalnik SVOS je za uporabnike brezplačen, validiran, primeren za odrasle vseh starosti, na voljo je v različnih jezikih, posamezniku pa omogoča takojšen vpogled v svoje rezultate. In tudi primerjavo z drugimi, če bi tako želel. Možno ga je čez nekaj časa rešiti ponovno in tako spremljati svoj lastni razvoj.
Če vas ali vaše zaposlene zanima, kako razvite so vaše/njihove osnovne spretnosti, mi pišite.
Rok Trdan (rok.trdan@cene-stupar.si), Cene Štupar – CILJ
P.S. Dolgujem še pojasnilo naslova. Od Rogliča sem na klancu nekje trikrat počasnejši. No, pa ustavil sem se dvakrat vmes.
Trackbacks/Pingbacks