ZDPDS je 3. marca organizirala okroglo mizo Glas raziskovalcev: Vzgoja in izobraževanje v času pandemije. O svojem raziskovanju so spregovorili avtorice in avtorji prispevkov, objavljenih v reviji Sodobna pedagogika. Uredništvo je namreč pred približno letom dni, ob začetku razglasitve epidemije novega koronavirusa v Sloveniji, povabilo k objavi raziskovalnih rezultatov o vzgoji in izobraževanju v času pandemije. Zaradi izjemnega odziva raziskovalcev so imeli organizatorji spletne okrogle mize pri izbiri govorcev zahtevno delo, saj je recenzijski postopek prestalo kar 31 člankov slovenskih in tujih avtorjev.
Več kot sto udeležencev okrogle mize so uvodoma nagovorili dr. Danijela Makovec Radovan, predsednica ZDPDS, dr. Damijan Štefanec, glavni urednik Sodobne pedagogike, in dr. Klara Skubic Ermenc, tematska urednica aktualne številke Sodobne pedagogike. Slednja je dogodek tudi moderirala.
Prispevke so predstavili dr. Zdenko Kodelja (avtor citata v podnaslovu tega zapisa) in dr. Janja Žmavc s Pedagoškega inštituta, Živa Krajnc s FF v Mariboru, dr. Barbara Šteh in dr. Miha Kovač s FF Univerze v Ljubljani, Alenka Kepic Mohar iz Mladinske knjige, dr. Sara Brezigar s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in dr. Mojca Juriševič s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. Strnjene ugotovitve s področja izobraževanja odraslih v času epidemije je v imenu ACS predstavila mag. Tanja Vilič Klenovšek.
Poudarki predstavljenih raziskav in uvodničarjev kažejo, da je izobraževanje na daljavo, kljub vlaganju velikih naporov vseh vključenih, v času epidemije povečalo neenakosti v družbi in poglobilo stiske najranljivejših skupin. Sodelovanje v izobraževanju na daljavo je v veliki meri odvisno od socialnega in ekonomskega položaja ljudi, od opremljenosti z IKT. Poleg tega so za vključevanje v učne dejavnosti na spletu potrebni tudi digitalne spretnosti tako učencev kot učiteljev, znanje slovenskega jezika, pa tudi pomoč (tudi psihološka podpora), kadar se zatakne. Raziskave so opozorile na že pred pandemijo obstoječe šibkosti našega sistema izobraževanja, ki so se sedaj še izostrile.
Če pa je mogoče izluščiti pozitivno posledico izobraževanja na daljavo, je to poleg okrepitve digitalnih kompetenc vseh vključenih lahko tudi spoznanje, da je šola vrednota in želena dobrina, ki ni nekaj samoumevnega. Nekatere raziskave so nakazale tudi obrise potencialno pravičnejših, kakovostnejših, inkluzivnejših in odzivnejših praks vzgoje in izobraževanja. Nekatere šole so organizirale tutorstvo in prostovoljsko pomoč ranljivim učencem s pomočjo nevladnih organizacij. To je mehak, nesistemski pristop, ki se je pokazal za zelo učinkovitega in bi ga veljalo razširiti. Na področju izobraževanja odraslih se je pokazalo tudi, da visoko razvite kompetence odraslih niso pomembne le za njihovo poklicno življenje in vključevanje v družbo, ampak tudi za podporo njihovim otrokom pri šolanju na daljavo.
Zakaj citat v podnaslovu? Priporočila, ki jih je za izvajanje izobraževanja na daljavo izdelalo resorno ministrstvo, preprosto niso bila uresničljiva, hkrati pa niso omogočila sodelovanja vsem. V izobraževanju, ki poteka izključno na daljavo, vse strokovno znanje in optimizem zaposlenih ne moreta nadomestiti živega stika. Pedagoški delavci potrebujejo življenjske pedagoško-didaktične smernice za učinkovito delo, učenci pa primerna učna gradiva, saj sistem ne more temeljiti le na individualni iznajdljivosti.
Govorci so se strinjali, da je treba nadaljevati komunikacijo z MIZŠ , čeprav je ta praviloma enosmerna, in še naprej posredovati konstruktivne predloge. Izobraževanje preprosto potrebuje zagovorništvo.
Nevenka Alja Gladek (alja.gladek@asc.si), ACS
