Natalija Spark, Slovenka leta 2020, je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, univ. dipl. pedagoginja in andragoginja, mag. psihoterapevtske pomoči. Je edina psihoterapevtka v Sloveniji, ki lahko gluhim nudi strokovno pomoč v znakovnem jeziku. Tolmači gledališke predstave in si prizadeva za vpis SZJ v Ustavo RS.
Natalija je izjemna sogovornica. Če bi jo spoznali kot dijakinjo, bi rekli, da ima smolo, saj se je rodila gluhim staršem. Kot tolmačka je morala že v ranem otroštvu pomagati v situacijah, ki za otroka niso primerne. Zato se je pri sedemnajstih želela izločiti iz sveta gluhih, potem pa jo je poslanstvo poklicalo nazaj – ljudje so jo potrebovali. Ko jo poslušamo danes, imamo občutek, da ima srečo, saj živi v družini, ki jo osrečuje, in opravlja poklic, ki jo izpolnjuje. To ni naključje. Zaveda se odgovornosti, ki jo ima človek v življenju. Sprejela je pomoč, ki ji je bila ponujena v težkih trenutkih, in ponudila roko, kadar je začutila, da lahko to koristi drugim.
Natalija Spark je tolmačka slovenskega znakovnega jezika, ki je vez med gluhim in slišečim svetom, kar je še posebno v času epidemije zanje lahko življenjskega pomena. Znakovni jezik ji je bil tako rekoč položen v zibelko, saj se je rodila gluhima očetu in materi. To jo je usmerilo na njeno življenjsko pot: želela je pomagati drugim. Po težki ločitvi, ko je s hčerko najstnico ostala na cesti in je s pomočjo dobrih ljudi dobila streho nad glavo, ji je uspelo končati študij pedagogike/andragogike. Za diplomsko delo je prejela Prešernovo nagrado. Ko si je uredila življenje in se pri dobrih štiridesetih odločila za magistrski študij psihosocialne pomoči, je pod svoje okrilje sprejela še dva malčka, za katera biološka mama ni našla (po)moči. Padci v življenju so ji dali samo še več moči za pomoč drugim. Poseben izziv zanjo je tolmačenje gledaliških predstav, ki so bile do zdaj gluhim nedostopne. Skozi svoje izjemno zavzeto delo psihosocialne delavke in tolmačke Sparkova simbolno pomeni še vedno precej prezrto skupnost gluhih in jim odpira nova vrata.
V pogovoru za e-Novičke smo se osredotočili predvsem na njen poklic pedagoginje/andragoginje. O svojem delu in prizadevanjih za pravice gluhih, pa tudi o šolanju te skupine na daljavo, je podrobno spregovorila za portal Dostopno na MMC RTV SLO.
Kljub odraslosti se je odločila za redni študij, kar je bila zanimiva izkušnja za vse – sošolce in profesorje. Ti ji niso prizanašali, saj so videli potencial, ki se ga sama ni zavedala. Diplomirala je leta 2014 in za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. O svoji mentorici prof. dr. Sabini Jelenc Krašovec pove, da je bila prijazna in zahtevna.
V preteklosti je bil naziv Slovenka leta podeljen novinarkam, političarkam, medicinskim in zdravstvenim delavkam, športnicam. V zadnjih letih so bile izbrane Petra Greiner, Urša Zgojznik, Ninna Kozorog, Natalija Spark. – Se slovenska družba v zadnjem obdobju bolj usmerja v humanitarne in človekoljubne projekte? Kaj to pove o nas kot družbi?
Hm … težko vprašanje … Morda ni več dovolj, da so kandidatke znane in všečne, ampak je pomembna osebna zgodba posameznic, ki so predlagane za Slovenko leta. Zdi se, da smo prepoznane tiste ženske s svojimi zgodbami, ki dosegamo merljive in trajne spremembe v družbi tako na področju izobraževanja, zdravja kot vsesplošne vključenosti ljudi.
Ukvarjate se z ranljivimi skupinami; se vam zdi, da smo postali strpnejši do vseh, ki so kakorkoli prikrajšani, ali je to samo črka na papirju?
Ne vem, če smo postali strpnejši do posameznikov, ki so kakorkoli prikrajšani. Lahko pa rečem, da je politika v našem prostoru bolj naklonjena priznavanju pravic, za katere se posamezne ranljive skupine borijo. Slovenija in EU imata implementirane številne zakone, ki ščitijo posamezne ranljive skupine. Po drugi strani pa še dandanes njihovo življenjsko realnost mnogokrat kreira družbena marginaliziranost. Tako kot je vsakdanje življenje za marsikoga negotovo, nespoštljivo v smislu upoštevanja človekovih pravic in nenaklonjeno učenju medosebne odgovornosti, tako je tudi še marsikatero področje ranljivih skupin nedorečeno in neurejeno.
Da bi lahko govorili o strpnejši družbi, bi morali izpostaviti globalno učenje za krepitev enakosti in človekovih pravic za vse. V okviru izobraževalnega sistema bi bilo treba ozaveščati o posameznih ranljivih skupinah, da bi jih bolje razumeli. S tem bi spodbujali strpnost, človečnost ob vedenju, da smo učeča se družba in da znanje nikoli ni dokončno, saj se učimo celo življenje.
Drugačnost je še dandanes velik problem v odnosu med ljudmi. Prepogosto se jo obravnava z zadržki in nesprejemljivostjo ljudi do drugačnih z neupoštevanjem njihovih pravic, želja in mnenj. Naučimo se ceniti drugačnost.
Kako vidite vlogo študija andragogike pri odločitvi za življenjsko poslanstvo in v kakšnem smislu je ta diploma ‘uporabna’ pri opravljanju poklica/poslanstev, ki jih opravljate zdaj?
Celo moje življenje temelji na pomoči drugim, v rani mladosti predvsem gluhim staršem, zato sem nezavedno pridobivala spretnosti, kot so velika mera samostojnosti, spretnost komuniciranja, iznajdljivost, (samo)iniciativnost, sposobnost vodenja in organiziranja, ki sem jih mnogo let kasneje ozavestila in izpilila pri študiju pedagogike/andragogike.
Pridobila sem znanja, ki so še zame dandanes neprecenljiva: zavezanost profesionalni etiki, razvijanje strokovne kritičnosti in odgovornosti pri delu z ljudmi, usposobljenost in pripravljenost za profesionalno samorefleksijo, (samo)evalvacija, pripravljenost sodelovati pri razvijanju novih pedagoških in andragoških programov ter pomoč pri svetovanju.
Študijski program omogoča pridobitev široke palete strokovnega znanja na področju vzgoje in izobraževanja. Sama s strokovnostjo, pridobljeno v procesu študija, vsakodnevno zagovarjam možnost učenja za preseganje družbene izključenosti ranljivih skupin.
V zahvali ste izpostavili, da je nagrada potrditev, da delate prav, čeprav ni vedno fajn. Kako prenašate, kadar ni fajn oziroma kako presegate stres?
Delati prav, kar mnogokrat ni fajn, je del mene tako zasebno kot poklicno. Oblikovalo se je skozi življenje, ko sem naredila marsikatero neumnost. Ob tem pa sem si dovolila, da sem se naučila nekaj novega in napak nisem ponovila. Tako se – delati prav – marsikdaj na poklicnem področju, v borbi za spoštovanje Zakona o uporabi SZJ, postavim v prvo bojno linijo in povem naglas. V boju za pravice gluhe skupnosti pri javnih inštitucijah slišim marsikatero pikro na svoj račun, zaznam neodobravanje svojega boja, jezo in gluha ušesa. Pa nič zato, če sem neugodna za nasprotnika, saj vem, da gluhota ni vidna, zato je tolikokrat prezrta in nerazumljena. Ker pa sem krvava pod kožo, se me stvari dotaknejo, me prizadenejo. Moj ventil so samogovori, kjer predelam celotno situacijo, in to najraje sama v naravi. Tam si dovolim tudi zakričati ali objeti kakšno drevo.
Kaj svetujete – kako naj si polnimo baterije, kadar ni fajn?
Najprej bi spodbudila vse, naj sledijo temu, da delajo prav. In kadar je zelo hudo, naj si dovolijo občutiti svojo jezo, žalost ali pa naj potočijo solzo. Nato naj se pogovorijo z enako mislečimi v timu. Svoje misli naj izlijejo na papir brez cenzure, gredo v naravo in morda tako kot jaz kričijo v nebo ali pa objamejo drevo. Lahko se stuširajo in izperejo vso nesnago, ki so jo prejeli, iz sebe. Edino, kar zanesljivo ob tem vem, je, da ni lahko.
Je ženska v sodobni družbi postavljena na ustrezno mesto v javnosti?
Menim, da se boj za enakopravnost spolov še ni končal. Res je, da so, še posebno v zahodnem delu sveta, ženske poskrbele, da se je njihov položaj drastično spremenil. Dovoljeno je, da se izobražujejo, postale so športnice, aktivno se vključujejo v politiko, postajajo zvezdnice, zdravnice, raziskovalke in znanstvenice. Pa vendar je še veliko držav na svetu, kjer se borijo za zgoraj omenjene pravice. V današnjem času pa se žal tudi zdi, da se želijo že pridobljene pravice zbrisati in s tem ženske podjarmiti, jih na različnih področjih življenja omejiti.
Kljub temu da tudi ženske dandanes zasedamo najvišja in najprestižnejša delovna mesta, ostaja odprt problem nižjih plač za opravljanje enakega dela na enakem delovnem mestu in z enako izobrazbo kakor moški. Žal marsikdaj raje na položaj postavijo moškega kot žensko. Vendar se ženske ne damo, zato vztrajamo in se povsod po svetu borimo za svoje pravice in enakovrednost. Nenazadnje je dejstvo, da se družba spreminja in nedvomno lahko rečemo, da je položaj žensk danes neprimerno boljši kakor v preteklosti. Vendar ne smemo pozabiti, da je prostora za spremembe še veliko in moramo biti vztrajne, dokler ne dosežemo popolne enakovrednosti, saj smo pomemben del družbe.
Se vam zdi, da Slovenija potrebuje prireditev, kot je Slovenka leta, in kakšen je po vaši oceni njen domet? Se vam zdi, da si prireditev oz. Slovenka leta zasluži več pozornosti?
Sama nisem imela nikakršnih pričakovanj, še posebej glede na konkurenco letošnjih kandidatk, zato menim, da sem dobila pozornost, kot se šika. Pravzaprav sem bila zelo presenečena, koliko ljudi spremlja prireditev Slovenka leta, saj sem ob razglasitvi prejela čestitke oseb, ki jih nisem videla trideset let. Prav tako so se organizatorji trudili izpeljati prireditev v vsem svojem sijaju v teh neprijetnih časih. In leto 2020 ni bilo posebno samo zaradi koronakrize, ampak tudi po prireditvi Slovenke leta 2020. Prvič v vsej zgodovini ni bila v Operi in ni bilo sprejema pri predsedniku države, kot veleva tradicija. Prireditev je bila posneta vnaprej, vsi vpleteni pa ločeni v mehurčkih, razen pri predaji nagrade, ko sem imela stik z urednico revija Zarja, Melito Berzelak. Zato bi se na tem mestu posebno njej, pa tudi organizatorjem, rada zahvalila. Neizmerno so se trudili, da mi v snemalnem studiu pričarajo slovesni duh prireditve, ki so ga doživele druge Slovenke leta.
V naši družbi je ogromno žensk z izjemnimi zgodbami in izjemnimi osebnostmi in zdi se mi prav, da se jim na ta način poklonimo. Kot je poudarila voditeljica letošnje prireditve Blažka Müller: »Vse smo Slovenke leta, vsaka na svoj način!«
Nataliji Spark je študij andragogike pomagal k spoznanju, kdo smo odrasli in kako naj delamo z otroki. K odločitvi za vrnitev med študente jo je med drugim spodbudila izkušnja s številnimi sogovorniki, npr. zdravstvenimi delavci, ki so jo želeli odstraniti iz ambulante z besedami: “Saj ste samo tolmačka.” Diploma ji je dala motivacijo, da je nadgradila svoje znanje in postala unikatna psihoterapevtka. Njena prizadevanja, da zagovarja glas ranljivih, so z nazivom Slovenka leta dobila širše občinstvo. Želimo si, da bi dobila tudi primerno pozornost javnosti, predvsem odločevalcev. Nataliji se zahvaljujem za pogovor in ji v imenu sodelavcev ACS privoščim vse dobro na njeni nadaljnji poti. Naj prihodnje leto v Operi doživi vse tisto, za kar je bila ob svoji razglasitvi prikrajšana.
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS
