Večina nosilcev izobraževanja starejših zastane pri programih športnih dejavnosti. SUTŽO doslej tovrstnih vsebin ni uvrščala v svoje izobraževalne programe. To bi namreč zahtevalo tudi teoretično obravnavanje področja. O telesu in njegovi kulturi je tekla beseda predvsem v programih umetnostne zgodovine, zgodovine, sociologije, zdravja ipd.
»Telo je najbolje razumeti kot skupek potencialnih zmožnosti, uresničenih z raznolikimi dejavnostmi, ki jih uravnava družba,« smo priznavali in pri tem je ostalo. To sicer ne pomeni, da je SUTŽO šport zaobšla, saj se nekatere športne dejavnosti spontano godijo v samoorganiziranih študijskih skupinah. Kljub nekaterim poskusom, da bi jih povezali s študijem pisnih virov in teorije, SUTŽO to ni uspelo v veliki meri. Eden redkih takih programov je Misleče telo. Mreža UTŽO po Sloveniji pa je uvedla literarne pohode in podobno. UTŽO Ljubljana se je teoretično posvetila telesu v izobraževanju starejših.
V nekaterih evropskih državah, denimo v Grčiji in Švici, športa za starejše skoraj ne poznajo
Takšno je bilo stanje, ko smo vstopili v projekt Erasmus+ Fumilies na temo medgeneracijskega športa in zdravega staranja. Vedeli smo, da lahko veliko pripomoremo k razumevanju vprašanj starejših, generacij in medgeneracijskega izobraževanja, a šport je bil za nas nova tema.
SUTŽO je sprva pripadalo raziskovanje medgeneracijskega športa, ki ga v nekaterih državah ne poznajo (denimo v Grčiji šport pripisujejo le otrokom). V večini partnerskih držav je ponudba specializiranih programov za starejše skromna. Pravih medgeneracijskih športnih programov, takih, ki zahtevajo skupne dejavnosti, skupne cilje, skupen nastop v javnosti itd., pa ne poznajo. Veliko je slabšalnih stereotipov o starosti in starejših, češ da se neradi gibljejo, da jih šport ne veseli, da so leni. To lahko drži ali pa tudi ne. V novem projektu Funmilies smo tako najprej izvedli raziskavo o pojmovanju športa. »Kaj je šport v vaših očeh?« smo vprašali stare in mlade (tekmovanje, solidarnost, veselje, goljufija, zaslužkarstvo). Zanimal nas je tudi odnos do športa, kdo je vplival (mati, oče, trener, bližina športnih klubov ipd.) na izbor njihove prve športne dejavnosti in v kolikšni meri fizično okolje vpliva na izbor športa (gore, jezera, morje ipd.). Ugotovili smo, da sekundarna socializacija (prva zaposlitev, šolanje, ustvarjanje družine) pogosto vodi v opuščanje teh dejavnosti. Tudi pri starejših je čutiti vpliv socialnega okolja na športno udejstvovanje. Spoznali smo tudi, da države, ki bi si želele uspešne podobe na marsikaterem področju, na področju športa laže dosežejo idealizirano podobo samih sebe. Državljani se istovetijo s športnimi uspehi svojih tekmovalcev, predstavnikov svoje države.
Mladi od 12 do 25 let in starejši od 65 let imajo podoben odnos do športa
»Šport mora biti generacijam v veselje, mora biti zabaven, sproščujoč. Ne sme biti tekmovalen, le zdrav,« trdijo predvsem mladi, verjetno pod vplivom medijev. Skupni generacijam so plavanje, hoja, smučanje (tek na smučeh) in športi nizke vzdržljivosti. Zanimivo je, da joge starejši ne marajo preveč, čeprav gre za raztezanje, ki bi ga jim pripisali bolj kot mladim, ki jogo ljubijo. Nekaterih športnih dejavnosti (veliko je novih) v nekaterih državah sploh ne poznajo, denimo Feldenkraisovo metodo pozna le malo vprašanih. Veslanje ni posebno priljubljeno. Igre z žogo niso najprimernejše za vse generacije. To nas je presenetilo.
Nosilci športnega izobraževanja naj postanejo nosilci medgeneracijskega športa
V Sloveniji obstajajo dogodki medgeneracijskega športa, denimo ljubljanski maraton in krajevni pohodi, ki se vežejo na literarne ali zgodovinske dogodke. Medgeneracijskim dogodkom je tako treba dati širšo temo. Medgeneracijski šport (skupno delo, skupni cilji, nastop v javnosti) se odvija v društvih in združenjih bolnikov. Raziskali smo tudi športne tradicije v posameznih evropskih državah. Nekdaj tako popularno športno udejstvovanje na temelju ideologije je za nami (orli, sokoli, Titova štafeta ali v Italiji šport v času Mussolinija ipd.).
Cone (območja) za stik povežejo šport s prostovoljstvom za lokalno okolje
Območja za stik so lahko na prostem ali v stavbah, v parkih, na zelenicah, v skupnostnih centrih, športnih klubih in drugje. Območje za stik povezuje generacije in lokalno okolje. Tam športne dejavnosti postanejo neke vrste lepilo za vse elemente. Pod vplivom našega evropskega partnerstva v projektu Funmilies naj bi območja za stik zgradili trenerji športnih klubov in drugi.
Dr. Dušana Findeisen (dusana.findeisen1@gmail.com), SUTŽO
