Utrinki iz dolgoletnega sodelovanja v projektih ACS

Prispevek smo pripravile sodelavke, ki smo s Sabino tesno sodelovale, se učile od nje in spletle z njo tudi prijateljske vezi. Težko nam je sprejeti, da smo se morali posloviti od nje, a hkrati vemo, da bo s svojim izjemno obsežnim delom, srčnostjo in energijo, ki nam jo je dajala, za vedno ostala z nami.  

Sodelovanje v programih usposabljanja in spopolnjevanja strokovnih delavcev in drugih izobraževalcev odraslih

Dr. Sabina Jelenc Krašovec je bila dragocena sodelavka v programih usposabljanja in spopolnjevanja strokovnih delavcev in drugih izobraževalcev odraslih, ki jih izvajamo na ACS. Sodelovala je pri razvoju in izvajanju programov, kot so: Značilnosti odraslih pri učenju in vloga učitelja pri spodbujanju učnega procesa, Metode in tehnike poučevanja odraslih, Izobraževanje starejših – izziv za andragoške delavce idr.

Ko si se sprehodil po hodnikih ACS-ja, ni bilo težko ugotoviti, da je v predavalnici Sabina. Ni bila zgolj znanstvenica in raziskovalka, Sabino je krasilo tisto nekaj, kar je včasih tako težko ubesediti: neizmerna energija in želja predati sporočilo o tem, kaj je to andragogika, zakaj je pomembna, čemu in kako je treba v izobraževanju odraslih razvijati pristope, ki nas kličejo, da stopimo z znanih, že prehojenih poti. Vedno je poudarjala, da izobraževalec odraslih ni tisti, ki udeležence nagovarja izza katedra, pač pa tisti, ki naredi prvi korak na novi poti učenja in izobraževanje ustvarja skupaj z njimi. Ni ji bilo treba o vsem tem predavati, razlagati. Že doživetje Sabine pri delu v skupinah odraslih udeležencev je bilo dovolj, da so se v strokovnih delavcih in drugih izobraževalcih odraslih začeli dogajati miselni premiki. Ko je k temu dodala še svojo pokončno držo, iz katere je udeležence izzvala, naj ne bodo zgolj sprejemniki tistega, kar slišijo in vidijo, pač pa naj jih vodi misel, da mora biti andragog kritični mislec, ne nekdo, ki družbo zgolj poustvarja, pač pa tisti, ki jo soustvarja, je v marsikom od nas, ki smo jo poslušali, doživljali, z njo diskutirali, odpirala nove miselne svetove in poti v drugačna ravnanja. S svojim delom je nagovarjala najgloblje plasti strokovnega razvoja izobraževalcev odraslih, sprožala je premisleke o strokovni identiteti in vlogi, ki jo imamo izobraževalci odraslih v družbi. V vsem, kar je počela v skupinah odraslih, je bila verodostojna, saj andragogike ni zgolj poučevala, pač pa jo je v vsakem dihu, v vsakem gibu, v vsem, kar je počela, živela.

Dr. Tanja Možina (tanja.mozina@acs.si), ACS

Sabinina pot v pismenost odraslih 

Sabina Jelenc Krašovec je bila s pismenostjo odraslih v Sloveniji povezana že od študijskih let. K temu področju se je vedno znova vračala in nam zapustila neizbrisen pečat. Najbrž ni zgolj naključje, da se je že v diplomskem delu (skupaj z Emo Perme) smelo lotila povsem novega področja v izobraževanju odraslih, to je preučevanja pismenosti in funkcionalne pismenosti obsojencev v Sloveniji. Izsledke svoje raziskave sta predstavili na Prvem posvetu o funkcionalni pismenosti odraslih na ACS aprila 1992. V povzetku svoje predstavitve sta zapisali: “Pri obravnavanju vprašanj, kakršna je pismenost, si družba velikokrat ne želi priznati, da se nek fenomen pojavlja v vsej populaciji in odslikava celotne družbene razmere.” Zdi se, da je v tem stavku zajeto mnogo tega, kar je Sabino oblikovalo kot izvirno in pristno izobraževalko odraslih. V prvi vrsti njena kritičnost do ravnanja odločevalcev v družbi, njeno zavzemanje za pravičnost in enake možnosti v izobraževanju odraslih, njen pristni interes za položaj in možnosti ranljivih skupin odraslih, njeno zavzemanje za uveljavljanje andragogike kot interdisciplinarne vede in stroke, ki ima to moč, da odpira različnim zavrženim skupinam odraslih poti za dvig iz družbenega ozadja. V desetletju in pol po diplomi, ko je bilo jasno, da se je odločila za akademsko kariero, ni nikoli odrekla sodelovanja pri številnih usposabljanjih učiteljev za izvajanje programov Usposabljanje za življenjsko uspešnost. Učiteljem z zelo različnim predznanjem in izkušnjami je vsakič znova povedala in z vsem svojim bitjem izžarevala, da je biti učitelj odraslih poslanstvo. Že zelo mlada je zmogla postaviti andragoške temelje izobraževanja za razvoj pismenosti in postaviti teoretsko podlago temu, kar so mnogi učitelji pri delu z odraslimi spoznavali zgolj izkušenjsko. V eni svojih prvih publikacij, učbeniku ABC izobraževanja odraslih (Jelenc, 1994), je opredelila vrste, področja in oblike izobraževanja odraslih, ovire pri učenju in motive zanj, vlogo metod, oblik in učnih pripomočkov pri delu z odraslimi. Zavedala se je, da ‘učbenik opredeljuje učiteljevo specifično vlogo pri učenju odraslega, njegova poglavitna naloga je, da pomaga učencu postati neodvisen’.

Samo človek s čistim srcem in širokim vedenjem lahko razume bistvo sporočila, ki ga je področju pismenosti in izobraževanju odrinjenih skupin zapustil brazilski filozof in andragog Paolo Freire. Sabina je dojela brezčasnost distribucije moči v družbi in vzrokov za neenakost, na katere je Freire vse svoje življenje opozarjal. V prispevku Sodobne andragoške teorije in izhodišča pri delu z ranljivimi ciljnimi skupinami (Jelenc Krašovec, v Javrh (ur.), 2011, str. 36–66) je z analizo del različnih avtorjev in filozofskih izhodišč pokazala, da je prav izobraževanje za pismenost področje, kjer je sociokulturno in prosvetiteljsko delo najobetavnejše.

Pot v pismenost odraslih je Sabina sklenila z raziskovalnim prispevkom in analizo spretnosti starejših delavcev v raziskavi PIAAC z naslovom Dejavniki izobraževanja in usposabljanja starejših delavcev v Sloveniji 50+ (Jelenc Krašovec, v Javrh (ur.), 2018, str. 157–166). Čeprav je bila neomajno kritična do mednarodne organizacije bogatih držav, je kot raziskovalka pokazala moč podatkov pri razumevanju pripravljenosti starejših delavcev za izobraževanje. Kot poznavalko izobraževanja odraslih so jo nagovorili podatki raziskave o mentorski vlogi starejših, ki govorijo o tem, da je ‘vzajemna pomoč na delovnem mestu bolj odvisna od izobrazbe kot od starosti’. Od starejših neizobraženih delavcev se ne pričakuje, da bodo poučevali mlajše in nanje prenašali svoje znanje. Razlike med obema skupinama se kažejo v vseh dimenzijah, manj izobraženi so na splošno manj zadovoljni, v manjši meri so se pripravljeni udeleževati izobraževanja ter manj ali skoraj nič ne prenašajo svojega znanja na mlajše. Sabina je začrtala pot k spodbujanju izobraževanja starejših zaposlenih. Izobraževalci odraslih in odločevalci bi morali temeljiteje prisluhniti njenim ugotovitvam in premišljevanjem, če v resnici želimo doseči spremembe.

“Skozi življenje te vodi notranje, učeče se, igrivo duhovno bitje, ki je tvoj pravi jaz,” je povzela v svojem prvem učbeniku za odrasle. Sabina, ker sem te poznala, vem, kaj si želela povedati.

Mag. Estera Možina (ester.mozina@acs.si), ACS

Sodelovanje na področju razvoja svetovalne dejavnosti

S Sabino smo sodelavke ACS, ki delamo na področju razvoja svetovalne dejavnosti v izobraževanju odraslih, tesnejši stik navezale, ko je prevzela predmet andragoško svetovalno delo v okviru študija andragogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pred njo je bil nosilec predmeta njen oče, dr. Zoran Jelenc. V njunem prvem skupnem delu na tem področju, knjigi Andragoško svetovalno delo (2003), sta strokovni in širši javnosti celostno predstavila kompleksnost svetovalne dejavnosti v izobraževanju odraslih. S tem sta dala podlago za nadaljnji razvoj tega področja tudi na ACS.

V modelu ISIO (Vilič Klenovšek, Klemenčič, 2000), ki smo ga razvili na ACS, smo nekoliko bolj poudarili praktične vidike izvajanja svetovalne dejavnosti v izobraževanju odraslih pred izobraževanjem in učenjem odraslih, med in po njem ter povezovanju svetovalcev v izobraževanju odraslih z drugimi strokovnimi delavci v lokalnem oziroma regionalnem okolju. Sabina pa je v svojih delih teoretsko raziskovala različne vidike andragoškega svetovalnega dela, povezane s konceptom vseživljenjskosti učenja in učeče se skupnosti. V svojih delih je pisala, da sta temeljni namen in cilj svetovalnega dela v izobraževanju odraslih čim večjemu številu odraslih pomagati pri uspešnem učenju in izobraževanju. Poudarjala je pomen svetovalne podpore odraslemu pri vključevanju v izobraževanje, organiziranju izobraževanja ter učenju in izpeljavi učenja. Pomembno se ji je zdelo, da je posameznik, ki je v dinamičnem odnosu s samim seboj, z drugimi in dejavniki v okolju, v središču, ko govorimo o pomoči in svetovanju.

Na ACS smo vedno bili veseli njenega odziva na povabilo, da je s teoretskim prispevkom o andragoškem svetovalnem delu sodelovala pri pripravi strokovnih gradiv za strokovne delavce v izobraževanju odraslih. Tako je soavtorica del, kot sta Svetovalni pripomočki v izobraževanju odraslih (2007), Svetovalna dejavnost v izobraževanju odraslih (2011), in soavtorica učnih gradiv, pripravljenih za usposabljanje strokovnih delavcev za andragoško svetovalno delo. Njena usposabljanja so bila vedno zelo dobro sprejeta, saj je na delavnicah ustvarjalno povezovala teorijo in prakso. Zadnja tri leta ni mogla biti z nami, zato lahko napišemo, da jo pri tem delu še prav posebno pogrešamo.

Ob vzpostavljanju prvih svetovalnih središč za izobraževanje odraslih – središč ISIO od leta 2001 naprej je pokazala velik interes za praktične vidike izvajanja svetovalne dejavnosti in vlogo svetovalca pri tem. Sodelavke ACS je povabila, da smo to predstavljale njenim študentom andragogike. To je bilo pomembno tudi za nas, saj smo tako prihajali v stik s svojimi potencialnimi sodelavci v svetovalni dejavnosti v izobraževanju odraslih. Pri tem je kar nekaj študentov motivirala, da so v svojih diplomskih nalogah raziskovali andragoško svetovalno delo. Študente je peljala tudi na študijske obiske v središča ISIO v različne regije, saj je prepoznala naše zavzemanje in prizadevanje, da mora svetovalna dejavnost odražati potrebe odraslih v njihovem lokalnem okolju. To je povezovala tudi s svojim zavzemanjem za krepitev učenja odraslih v skupnosti in to angažirano prenašala na svoje študente, izobraževalce odraslih v praksi in tudi na nas, sodelavce ACS.

S svojimi strokovnimi deli, zavzetostjo in ustvarjalnimi andragoškimi pristopi bo Sabina za vedno ostala del nas in tudi tistih, ki prihajajo za nami.

Mag. Tanja Vilič Klenovšek (tanja.vilic.klenovsek@acs.si), ACS

Skupnostno učenje odraslih – primer študijskih krožkov

Sabina je bila lepo urejena ženska z obilno energijo, človeško in profesionalno. Ko sem jo nekoč vprašala, kaj ji je najteže, je imela odgovor že pripravljen: “Stopiti pred ljudi in jim dajati energijo, kadar si sam utrujen.”

V ozadju njenih prepričljivih predavanj je bilo veliko študija in omenjene energije, do neke mere dane, še več verjetno privzgojene, zagotovo pa predvsem prigarane z nenehno aktivnostjo in študijem. Delo z njo ni bil le pretok misli in idej, ampak doživetje. Zanimalo jo je marsikaj in s svojim prepričljivim nastopom je zagotovo vplivala na vse navzoče. Zanimali so jo na primer prihodnost izobraževanja odraslih (Jelenc Krašovec, 1995), kritično mišljenje (Jelenc Krašovec, 1996), učeče se organizacije (Jelenc Krašovec, 2000), koncept VŽU (Jelenc Krašovec in Kump, 2005) in v tem okviru tudi študijski krožki (Jelenc Krašovec, 2005). Ni bila le predavateljica na rednih usposabljanjih za mentorje študijskih krožkov, dokler je bilo to mogoče, ampak tudi soavtorica več učnih gradiv zanje (Žalec in Jelenc Krašovec, 1999, Černoša s sod., 1999, Jelenc Krašovec, 2005). Bila je študijska mentorica kolegici, ki je nekaj časa vodila njihov razvoj (Urh, 2005). V zadnjem času se je posvečala razmisleku o transformativnih potencialih učnih praks (Gregorčič, Jelenc Krašovec, 2018), pobudam članov skupnosti (Jelenc Krašovec s sod., 2017), vplivu evropeizacije na prakso izobraževanja odraslih (Jelenc Krašovec, 2017), medgeneracijskemu prenosu znanja (Jelenc Krašovec in Gregorčič, 2017), usposabljanju starejših (Jelenc Krašovec, 2017), participativni demokraciji (Gregorčič, Jelenc Krašovec, 2016) in drugim izzivom, ki gradijo izobraževanje odraslih in bodo bralce izzivale tudi v prihodnje.

Odtis, ki ga za seboj pušča kot razmišljujoč in kritični človek, se ne meri le v številu in zahtevnosti objav, ampak šteje tudi način, ki ga v spominu ohranjamo tisti, ki smo z njo imeli privilegij sodelovati. Spominjam se dveh preizkusov znanja mentorjev, v katerih je sodelovala kot predsednica komisije. Preizkus je potekal s simulacijo faz razvoja študijskega krožka, pri čemer je komisija načrtno vstavljala zahtevnejše situacije, npr. motečega udeleženca. Udeleženci so drug za drugim vodili proces učenja. Cela skupina se je skupaj s komisijo silno zabavala in morda naučila celo več kot na dotedanjih predavanjih, kar je bila v kar največji meri  prav Sabinina zasluga. Kljub njihovi tremi ji je uspelo v nekaj urah posameznike pritegniti v oblikovanje medsebojnih vezi. Na tej podlagi je izvabila iz njih ustvarjalne ideje, dodano vrednost, presežno, k čemur naj sleherni študijski krožek tudi v praksi stremi. Ta izkušnja se je potem razpršila po Sloveniji kot seme, kakšno bi naj med drugim bilo kakovostno izobraževanje odraslih, kadar je organizirano v skupini. Njena živa in plastična misel, podkrepljena s čustveno in socialno energijo, je odločilno oblikovala program izobraževanja mentorjev in način razmišljanja v njem. Usmerjenost v preseganje meja se je odrazila tudi v mednarodnem prostoru izobraževanja odraslih. Tako je na primer konferenco ESREA, ki je bila leta 2015 v Ljubljani, umestila v prostore na Metelkovi, v Ljubljano pa z njo pripeljala navdihujoče avtorje, npr. profesorja Gerta Biesta.

Misel in pristope prof. dr. Sabine Jelenc Krašovec po svojih močeh nadaljujemo tudi, ko sta njena beseda in pero utihnila. Radi smo jo imeli ne le kot strokovnjakinjo, ampak tudi kot navzven in navznoter urejenega človeka z nasmehom in toplim srcem

Dr. Nevenka Bogataj (nevenka.bogataj@acs.si), ACS