Od takrat smo o tem dvakrat razglabljali z našimi najožjimi sodelavci, mrežo koordinatorjev TVU in skupaj z njimi opravili tudi krajšo analizo. Tako širok projekt, kot je TVU, ima pravo vrednost, le če ga sestavljajo raznorodni in različni deležniki, ki skupaj snujejo in sooblikujejo ter izvajajo njegove elemente. Tako morda ni čudno, da je vse to zbiranje mnenj poželo precej nasprotujočih si predlogov in nas utrdilo v prepričanju, da težko pričakujemo enoznačne, enostavne rešitve, s katerimi bomo prav vsi zadovoljni.
Ta zapis izpostavlja pomembne teme, okrog katerih so se vrtela naša razmišljanja, navaja mnenja in predloge, o katerih smo se večinoma strinjali. Dodajam svojo predstavo nadaljevanja projekta. Veseli me, da sam namen priznanj ni bil nikoli sporen, velika večina se nas strinja, da so priznanja pomemben del projekta TVU in primerna oblika promocije učenja na splošno ter IO.
Kaj je dobro, kaj lahko izboljšamo?
Kategorije podeljevanja ostajajo enake, kot je zapisano v trenutnem pravilniku, saj omogočajo podeljevanje priznanj vsem različnim deležnikom: posameznikom in skupinam za posebne dosežke na področju VŽU ter ustanovam, podjetjem in lokalnim skupnostim za posebne strokovne, promocijske in druge dosežke pri bogatitvi lastnega in znanja drugih. Morda je treba posebej poudariti, da v vseh treh kategorijah še naprej nagrajujemo tako učeče se kot učitelje in druge strokovnjake, ki delujejo na področju učenja in izobraževanja.
Tudi meril ne bi pomembneje spreminjali. Po kategorijah se sicer malce razlikujejo, vsebujejo pa sledeče podatke: vrste in obseg izobraževalnih oziroma učnih dejavnosti, s katerimi je kandidat obogatil lastno znanje; dosežke v osebnem in poklicnem življenju, ki so sledili učenju; ovire, ki jih je moral kandidat premagovati na poti učenja; prispevek k bogatitvi znanja drugih; prispevek k pozitivnim spremembam v širšem okolju.
S tem pa se seznam tem, v katerih smo se bolj kot ne strinjali, in obenem teh, ki ostajajo načeloma nespremenjene, končuje. Temeljito bo treba spremeniti sistem izbora dobitnikov priznanj. Do sedaj smo preko javnega razpisa zbrali predloge, od katerih je potem komisija izbrala nagrajence. Razpisna dokumentacija naj bi bila precej zahtevna, potrebna je bila seveda tesna komunikacija s kandidiranim, saj se je moral strinjati s kandidaturo in priskrbeti različne dokumente, ki so obogatili prijavo. Je pa res, da so v zadnjih desetih letih, kar poglobljeno delam na projektu, na naš naslov prihajale izjemno kakovostno in količinsko različne prijave. Te smo nato povzeli za komisijo na enem listu, kar nam je vzelo vsaj teden dni, s tem pa smo vplivali na izbor. In res redko se je zgodilo, da se nam je pri branju prijave zazdelo, da si kandidat ne zasluži priznanja, zelo pogosto pa nam je bilo žal, ker ga komisija ni izbrala. To nelagodje smo včasih doživljali tudi, ko so nas prijavitelji po izboru spraševali po razlogih za to, da kandidat ni prejel priznanja. Le predstavljamo si lahko, da je táko ali še večje nelagodje doživljal prijavitelj, ko je obveščal kandidata, da ‘ni bil dovolj dober za komisijo’. Vseživljenjske učence in učitelje težko postavimo na neko enotno lestvico uspeha, po mojem mnenju na tem področju ni poražencev in zmagovalcev, ampak so le tisti, ki se učijo, in tisti, ki bi se lahko več.
Zanimiva sprememba bi bila, da bi v vsaki statistični regiji lokalna komisija, sestavljena iz širšega področja izobraževanja in deležnikov, ki morda že delujejo v okviru TVU, izbrala svojega, lokalnega dobitnika. Ta premik na od spodaj navzgor se mi zdi še toliko bolj smiseln, ker lokalne komisije najbolje vedo, kaj v določenem trenutku v svojem okolju, kontekstu najbolj potrebujejo. Lokalni nagrajenci ne bi bili izbrani preko razpisa, ampak v nekem strokovnem pogovoru komisije, kar pomeni, da ne bi bilo razočaranih in čas za pisanje prijav ne bi bil izgubljen.
Tiči pa v tem tudi ključna bojazen te ideje: da je za nas morda nemogoče v kulturnem pogovoru priti do nekega dogovora, sploh glede na našo zdaj že pregovorno slabo demokratično kulturo. Ta pri nas izobraževalcih in humanistih niti ni na bistveno višjem nivoju, kot lahko opazujemo v družbi. Če bi se to vendarle dalo izpeljati, bi vsako leto dobili ducat novih dobitnikov, torej sedem več, kot jih je trenutno. Zatem bi najširša javnost preko spleta glasovala, kdo se ji zdi še najbolj zanimiv, nekdo bi tako sicer prejel največ glasov, a dobitniki bi bili vsi in vsem bi na odprtju TVU podelili priznanja. Glasovanje bi bilo torej dvojno, naprej strokovno, lokalno, in nato splošno, nacionalno, kar bi gotovo povečalo doseg naše promocijske akcije učenja in znanja.
Dobitnike je treba primerno nagraditi in predstaviti
Doslej smo za dobitnike pripravili 3–4-minutne videopredstavitve, ki smo jih premierno zavrteli na odprtju TVU in so bile zelo dobro sprejete. Za oglaševanje na družbenih omrežjih pa so bile predolge in hkrati prekratke, da bi o dobitniku izvedeli kaj več. Zato se nam zdi primerno, da bi odslej pripravili krajši nastop posameznega dobitnika za promocijo na družabnih omrežjih. Daljši, 20- do 30-minutni intervju z vsakim dobitnikom pa bi objavili na spletni strani TVU. Če človeka občudujemo, namreč ne beremo njegovega CV-ja, ampak biografijo. Skupni 20–25-minutni video bi v eno navdušujočo zgodbo združil vseh 12 dobitnikov, kar bi bil še poseben izziv.
Daleč od konsenza smo tudi pri nagradah za dobitnike priznanj. Nekaterim se zdi, da zadostuje že javno priznanje, s katerim izpostavimo njihove napore in napredek. Drugi zagovarjajo nagradni fond s konkretnimi nagradami. Nekoč smo nagovarjali knjižne založnike in delili podarjene knjige. Še najbolje se mi zdi, da bi jim podarili ‘izobraževalni vavčer’, ki bi jim zagotavljal učenje ali usposabljanje po njihovi izbiri. Da bi kar najbolje promovirali znanje in učenje v lokalnem in nacionalnem okolju, jih je smiselno opremiti z znanji, s katerimi bi to počeli bolje. Vendar niso prav vsi za to, eni so željni (samo)promocije in delovanja v javnosti, drugi pač ne. Sodelovanje z dobitniki je še ena od tem, ki je že dlje nedorečena. Nekateri nas redno podpirajo pri vseh naših dejavnostih, z nami sodelujejo na lokalnih in nacionalnih dogodkih, pripravljajo videočestitke ob posebnih priložnostih, neuresničene pa ostajajo naše želje po rednih srečanjih dobitnikov ter poglobljenemu delu na področju foruma učečih se oz. v zagovorništvu učenja in izobraževanja.
Zgledi vlečejo, dejanja mičejo
Pred pripravo tega članka sem ponovno prebral Borkino publikacijo Zgledi vlečejo, dejanja mičejo, ki podrobno opisuje navdušenje in vznesenost ob začetku podeljevanja priznanj in o rekordnih 50 predlogih za priznanja. Zdelo se mi je, da je bilo to v nekem drugem, drugačnem, bolj romantičnem času. Priznanja ACS so, kot jih razumem, naša skupna zgodba in skrbi me, da jo izgubimo, če je ne bomo znali preroditi. Ta in morda še kakšna neomenjena področja priznanj moramo z najbližjimi sodelavci in soustvarjalci – koordinatorji TVU – preigrati v poslednjem pogovoru in podati rešitve komisiji, da čim prej nadaljujemo z zbiranjem zgodb, ki so večne. Z njimi navdihujemo svoje pleme k delovanju za lastno in skupno dobro.
Darijan Novak (darijan.novak@acs.si), ACS
Trackbacks/Pingbacks