Pravijo, da učitelj vedno pride, z njim pa lekcija, ko je pravi čas, torej, ko je učenec pripravljen. Kot ribe obkroža voda, nas obkroža znanje, ki je povsod okoli nas. Življenje nam neprestano nudi priložnosti za učenje. Znanja ni potrebno čakati kot Godota, treba je imeti odprte oči in ušesa, sem in tja zapreti usta ter srebati, sesati, goltati, odvisno pač od lakote.
Marjan Ogorevc je v pogovoru na našem Forumu EPUO sicer rekel, in me s tem tudi presenetil, da obstaja tudi nepotrebno učenje. To naj bi bilo vsako predavanje, ki ga poslušamo, vsaka knjiga, ki jo beremo, in za nas nima izrecne uporabne vrednosti. Po Ogorevčevem mnenju je le breme, izgubljena energija. Sam sem se tukaj vedno zanašal na selektivnost lastnih možganov. Česar ne potrebujem, bo pač odšlo, kar je pomembno zame, me gradi in bo z mano ostalo večno. Tako pa sem tudi ugotavljal, kdo sploh sem. Ogorevc ima gotovo prav v tem, da je naš čas omejen in ga zato usmerjajmo in uporabljajmo po svojem okusu in potrebah. Med znanji je smiselno izbirati. Včasih kot lovec, kjer svoj plen poiščeš, drugič kot ribič, ko nanj počakaš.
Okolje me oblikuje
Sam sem pozoren, kaj mi pride naproti, saj mi je jasno, da me okolje, v katerem sem, tudi oblikuje. Včasih so lekcije zelo očitne, spremenijo nas v hipu. Nikoli več nismo tisto, kar smo bili. Drugič nas oblikujejo postopoma, kot se kuha žabo, se nezavedno vtirajo v nas. Postajamo nekdo drug, ne da bi to zares želeli. Včasih niti nimamo časa, da bi se umirili in analizirali, v čem se utapljamo, kaj nas je sploh oplazilo, in kaj bomo zaradi tega postali. Zato moramo biti pozorni vsaj na to, da smo si izbrali pravo družbo, pravega učitelja, pravo lekcijo. Izbirajmo prostore, kjer se počutimo dobro, in komaj takrat nas bo doletelo nekaj, kar potrebujemo, v nasprotnem primeru pa le, kar si zaslužimo.
Za menoj je izjemno intenzivno učno obdobje. Življenje mi je naklonilo ducat novih zgodb in lekcij. In ker je moje delo, da jih delim z vam, jih je tudi vam. No, ravnokar vam jih naklanja. Ponujam vam namreč ducat svežih, novih prejemnikov Priznanj ACS, z ducatom njihovih zgodb, vsako s svojimi lekcijami.
Kaj sem se od njih naučil?
Da se napačne odločitve in dejanja s trdim delom in trmo lahko popravijo. Da življenje ni vedno pošteno in včasih nas doleti kaj, česar si nismo ravno zaslužili, a se je treba boriti za svoj čas in prostor ter s tem navdihniti tiste, ki imajo veliko več sreče, pa tega niti ne vedo. Vem, da mi pri doseganju mojih ciljev lahko pomagajo drugi. Vredno se je potruditi zase in za svoje ter doseči, kar si želimo. Vem, da me moje skupnosti in njihovi člani pomembno oblikujejo, pa naj bodo to moja lastna družina, lokalna društva ali javne ustanove, ki odpirajo fizične in srčne prostore. Da se je treba potruditi zanje, saj nagrade niso vedno v bankovcih in kovancih, ampak se včasih kažejo s hvaležnostjo, objemom, iskrico v očeh.
Dvanajst letošnjih prejemnikov Priznanj ACS 2025 prihaja iz vseh slovenskih regij. Njihove portrete si lahko ogledate na spletni strani Lahko.si.
Darijan Novak (darijan.novak@acs.si), ACS
