Bralni klub na ACS je začel delovati jeseni 2023, torej letos vstopamo v tretjo sezono. Med septembrom 2024 in junijem 2025 smo obravnavali šest knjig. Po izvoru avtorjev in geografski opredeljenosti so si zelo različne, po letu izida pa so si razmeroma blizu. Toda kljub številnim razlikam imajo skupno rdečo nit: hrepenenje po sreči. Tako kot je med letom raslo število zaposlenih, se je večal tudi obisk bralnih srečanj na ACS. Mogoče se je članstvo povečalo tudi zato, ker smo se po prvi knjigi preselili v knjižnico? Kdo bi vedel …
Naše pogovore je umirjeno in modro vodila Alenka Štrukelj.
William Paul Young, Koliba, kanadska književnost, 2008
Sarita Mandanna, Tigrov grič, indijska književnost, 2010
Bonnie Garnus, Lekcije iz kemije, ameriška književnost, 2022
Elif Shafak, Otok pogrešanih dreves, turška književnost, 2021
Han Kang, Vegetarijanka, korejska književnost, 2007
Petra Julia Ujawe, Najboljše šele pride, slovenska književnost, 2025
»Pretresljiv, a hkrati čudovit roman«
Tako mnenje je na portalu Dobre knjige o knjigi kanadskega pisatelja Williama P. Younga Koliba podal pisatelj Roman Rozina.
Nikoli ne podcenjuj čudeža svojih solz. Lahko so zdravilna voda in tok veselja. Včasih so najboljše besede, ki jih srce lahko izreče.
Ali koliba sploh obstaja? Je srečanje z Očko (Bogom v ženski osebi) resnično? Je zgolj privid, kot menijo Mackovi bližnji? Odgovorov na ta vprašanja nismo našle, smo se pa zapletle v precej intimen pogovor o lastnem odnosu do vere in Boga. Neprecenljivo.
Človek se mora boriti za srečo
Obsežen roman Tigrov grič je pripoved o nesojeni ljubezni, obljubah, ki jih ni mogoče držati, in izkušnjah, o katerih ni mogoče govoriti. In o upanju, brez katerega življenje nima smisla.
Ljubezen je dih, to je res, pa tudi tisto, kar sledi, ko zmanjka dihov, ko ostane samo še tišina. Ljubezen je voda, ki hrepeni po morju. Je drevo, ki potrebuje korenine, dokler sega proti nebu.
Zgodba se nas je dotaknila na najrazličnejše načine. Epska zgodba, kot je ta, bralca ne pusti ravnodušnega.
Nekje sem slišal, da ti samo težka knjiga nekaj da … zelo podobno razumem tudi filme. Všeč mi je, ko me nekaj prevzame, da mi dva tedna ne da miru in me gloda, dokler me ne izpljune drugačnega.
»Knjižničarka je najpomembnejša pedagoginja na šoli.
Če česa ne ve, lahko poišče. To ni mnenje, ampak dejstvo. Tega ne povej gospe Mudford,« svetuje junakinja romana Lekcija iz kemije Elizabeth Zott svoji hčeri.
Za branje te knjige se ne bi odločile, zmoti nas naslov, smo bile soglasne udeleženke srečanja. Vendar drži, kar je Nevenka Kocijančič napisala v blog tistega petka: »V knjigi so res lekcije, vendar iz življenja, ne iz kemije.«
Narava deluje na višjem intelektualnem nivoju. Lahko se naučimo več, lahko napredujemo, da pa bi to dosegli, moramo odpreti vrata. Toda zaradi predsodkov na podlagi, na primer, spola in rase, kar preveč genialnih umov nima dostopa do znanstvenoraziskovalnega dela. To me spravlja v bes in moralo bi tudi vas.
Zgodba bi bila lahko zelo zabavna, če ne bi bila v temelju tragična. In če ne bi opozarjala na krivice, ki se po petdesetih letih še vedno dogajajo. Ne gre le za feminizem, gre tudi za odnos do drugačnih, vprašanje iskrenosti, potrebo po pretvarjanju. Nismo temu vsak dan priče? Junakinja se je uprla, ker je globoko v sebi verjela, da je tako prav. V tem sta si z junakinjo romana Tigrov grič pravzaprav podobni. Ji je uspelo? Presodite sami.
Mančin dan branja smo obeležili s pogovorom o romanu Otok pogrešanih dreves.
Naslov je na prvi pogled skrivnosten, vendar zelo zgovoren. Ljudje smo kot otoki, vsak sam bije svojo bitko. Podobno kot drevesa pa smo med seboj najtesneje povezani. O ljubezni, odločitvah, bolečinah, odnosih med ljudmi, rastlinami, živalmi, človekom in naravo pripoveduje avtorica v tem globokem, zapletenem in izjemno širokem romanu.
Človeški um je bil najbolj čuden kraj, tako dom kot izgnanstvo. Kako bi lahko obdržal nekaj tako izmuzljivega in neotipljivega, kot je vonj, ko pa je bil sposoben izbrisati konkretne koščke preteklosti, blok za blokom.
Zgodba odkriva številne plasti življenja, razbija tabuje, spodbuja strpnost in razumevanje … in še kaj. Udeležba na srečanju je bila tokrat zaradi bolezni in drugih obveznosti številčno nekoliko skromnejša, misli pa iskrene. Krasno srečanje je bilo.
Veseli me, da klub postaja številčnejši; četudi nismo vsi vedno navzoči, nas branje povezuje. Meni je bil poleg Kolibe posebej všeč Otok pogrešanih dreves. Večrazsežnostna in globoka vsebina je vrhu tega odlično napisana/prevedena.
Če ne bi bila na seznamu …
S srečanji smo nadaljevali ob koncu maja, ko se nam je ob romanu Vegetarijanka pridružilo še nekaj sodelavk. Pripoved je nenavadna že zato, ker imajo korejski, japonski in kitajski avtorji navado kar vstopiti v zgodbo – takoj zarezati v središče, da bralec komaj lovi sapo – in potem počasi razkrivati ozadje.
Preden je moja žena postala vegetarijanka, nikoli nisem mislil, da je kaj posebnega. Če sem odkrit, moram priznati, da ob prvem srečanju name ni naredila kakšnega posebnega vtisa. /…/ Ni bila očarljiva, po drugi strani pa tudi ni imela nobenih posebnih slabosti, in prav zato sem se z njo tudi poročil.
Zgodba je iz poglavja v poglavje bolj nenavadna, menjajo se tudi pripovedovalci, vendar bralec to komajda opazi. Najpogostejša pripomba bralk je bila, da ne bi vztrajali do konca, če se ne bi o njej pogovarjali v klubu. Snovi je bilo kljub skromnemu obsegu precej, številna vprašanja so ostala odprta.
Najboljše šele pride
Po prebranih knjigah s celega sveta je čast zadnjega naslova pripadla mladi slovenski pisateljici Petri Juliji Ujawe. Njen literarni prvenec je izšel letos v zbirki Cankarjeve založbe Razmerja. K temu projektu se je založba podala po učinkoviti delavnici pisanja ljubezenskega romana. Urednica zbirke je Lara Paukovič.
Po rokah valjam skodelico, čaj v njej je že zdavnaj mrzel. Odlašam s tem, da bi ga popila, saj bom takrat morala nazaj v posteljo, kjer bom strmela v strop in razmišljala. O ničemer. O čemerkoli. O njem.
Delamo na področjih VŽU in IO, zato nas je med drugim nagovoril odnos junakinje do osebne rasti in vseživljenjskega učenja. Pogovor o knjigi je bil krasen vstop v počitniške dni, srečali smo se na zadnji šolski dan.
Sodelovanje in izmenjava
Mene izjemno navdihuje ta naš skupinski duh branja in medsebojnega posojanja knjig. Tale bralni klub je res super ideja.
Ko se oziram na šest prebranih knjig, spoznavam, da smo prečesali ves svet – vzhod in zahod, nekaj zgodovine 20. stoletja, odnose med ljudmi in naravo, celo paleto čustev. In to povsem nehote. Vse naslove priporočam v branje, vsako delo me je na svoj način obogatilo.
O vsaki naslednji knjigi smo se dogovorili kar na srečanju. Mimogrede je padel kak naslov, ki se na urnik sicer ni uvrstil, je pa pristal na bralnem seznamu katerega od udeležencev.
Letošnjo sezono začnemo zadnjega septembra z istoimenskim romanom, nagrajenim s kresnikom. Med seboj odlično sodelujemo, zato bo kljub zasedenosti v slovenskih knjižnicah knjiga našla pot do vseh, ki se za to trudimo. Veselim se pogovora o še eni junakinji, ki išče srečo. Mar je ne vsi?
Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS